«Vse to naj izgine. Še danes!» — je zaklicala in zaloputnila vrata

Groba izdaja in brezsrčna ravnodušnost me uničujeta.
Zgodbe

Bernardin pogled je postal oster, skoraj napadalen. »In ko bosta imela otroke? Boš tudi takrat vse pisala samo nase? Gorazd ima vendar enake pravice! Saj smo vendar družina!« Njene besede so zvenele kot ukaz, ne kot vprašanje.

V Nataši Pahor je završalo. Jeza ji je zalila prsi kot plima, ki se dvigne brez opozorila.

»Gorazd lahko svobodno razpolaga s tem, kar sam zasluži,« je odgovorila z zadržano mirnostjo. »To stanovanje pa je moja last.«

»Ah, nehaj že s tem ‘moje, moje’,« je vskočila Lara Zadravec z nejevoljnim zamahom roke. »Midva bi lahko za nekaj časa ostala tukaj, dokler nama prenavljajo stanovanje. Saj boš kmalu na dopustu, kajne?«

Gorazd Metelko je molčal. In prav to molčanje je Natašo zabolelo bolj kot vse očitne pripombe. Jasno ji je postalo, da se njegova družina po njenem domu sprehaja, kot da je njihov, on pa niti za hip ne pomisli, da bi postavil meje.

Ko so se tistega večera končno poslovili, je dolgo sedela v tišini dnevne sobe. Misli so se ji vračale k prizorom dneva: otroci so razbili češko vazo, spomin na njeno pokojno mamo; Lara si je roke obrisala kar v svilene zavese; Matej Forštnarič je polil kavo po novi preprogi. Gorazd je vse skupaj odpravil z lahkotnim: »Saj so naši.«

Takrat se je v njej prvič porodila misel, da jo lahko ta »naši« stane veliko več kot le denarja.

Po tisti soboti je sprejela odločitev. Nenapovedanih obiskov ne bo več. Gorazdu je jasno povedala, da bodo vrata odprta samo tistim, ki jih sama povabi. Prikimal je, vendar se je v njegovem pogledu zaiskrila senca nelagodja. Nataša še ni vedela, da je že razpet med dvema taboroma.

Teden dni pozneje je ob vrnitvi iz službe naletela na nenavaden prizor. Gorazd je stal ob oknu in tiho govoril po telefonu.

»Ja, mama … bom preveril … ne vem, če je to pametno … Nataša …« Ob njenem prihodu je obmolknil.

»Kaj točno ni pametno?« je vprašala, medtem ko si je slačila plašč.

»Nič posebnega,« je odvrnil prehitro. »Mama bi rada, da nekaj ocenim.«

»Kaj pa?«

Za trenutek je okleval. »Družinski nakit. Razmišlja, da bi ga prodala … Matej potrebuje denar za avto.«

Nataša je privzdignila obrv. Pod pojmom »družinski nakit« je razumela smaragdno ogrlico in starinske uhane, ki jih je Bernarda Kos hranila kot relikvijo. Vedno je govorila, da so namenjeni prihodnjim rodovom.

»In kakšno vlogo imaš ti pri tem?« je vprašala z ledenim tonom.

»Rada bi, da ga začasno shranim pri nama. Pri njej doma ni dovolj varno.«

»Oprostí, je najino stanovanje sef?« ji je glas zadrhtel. »Gorazd, ne želim tujih dragocenosti v svojem domu. To ni banka. In še manj kraj, kjer bi hranili nakit, ki ga nameravajo prodati za avto tvojega brata.«

Nekaj je zamomljal o medsebojni pomoči in dolžnosti do družine, a razprava se je končala brez sklepa.

Naslednje dni je med njima vladala napeta tišina. Nataša je odhajala zgodaj in se vračala pozno, da bi se izognila pogovorom. A nekega večera jo je ob prihodu pričakal prizor, ki ji je potrdil najhujše slutnje. V predsobi je stal obrabljen kovček, na komodi pa znana lesena skrinjica s smaragdi.

»Gorazd!« je zaklicala in torbica ji je zdrsnila na tla. »Kaj pomeni to?«

Stopil je iz spalnice, vidno v zadregi. »Nataša, poslušaj … mama me je res lepo prosila. Samo za kratek čas …«

V tistem trenutku je razumela, da so bile meje, o katerih sta govorila, prestopljene brez njenega soglasja – in da se prava bitka za njen dom šele začenja.

Article continuation

Resnične Zgodbe