»Od kdaj pa tvoja mama odloča o tem, kaj bo v mojem stanovanju?!« ji je glas preskočil v krik. »Vse to naj izgine. Še danes!«
Po tistem izbruhu je med njima zavladala težka, zadušljiva tišina. Stanovanje, ki je nekoč dihalo z večeri ob filmih in skupnimi večerjami, je postalo hladno in odtujeno. Nataša Pahor je začela namenoma ostajati v pisarni dlje, kot bi bilo treba, samo da bi se izognila napetosti doma.
A nekega dne jo je ob vrnitvi pričakalo prav tisto, čemur se je skušala izogniti. V predsobi je stal znan, oguljen kovček, ob komodi pa lesena skrinjica s smaragdi – kot tih opomin, da njene besede niso zalegle.
»Gorazd!« je vzkliknila in torbica ji je zdrsnila iz rok. »Kaj pa zdaj pomeni to?!«
»Nataša, prosim … Mama je prosila. Res samo za kratek čas,« je zamrmral.
»In od kdaj tvoja mama razpolaga z mojim stanovanjem?« Glas se ji je zlomil. »Odnesi to. Takoj.«
Toda skrinjica je ostala, kjer je bila. Še več – čez nekaj dni se je Bernarda Kos pojavila osebno, menda da preveri, ali je z “družinsko dragocenostjo” vse v redu. Z njo je prišla še Lara Zadravec. Obe sta stopili v stanovanje kar obuti, kot da sta doma.
»Nataša,« je Bernarda začela s prisiljenim nasmeškom, »razumi, to so za nas pomembne stvari. Pustili smo jih pri tebi, ker si zanesljiva.«
»Ničesar mi niste zaupali. Preprosto ste prinesli stvari brez mojega soglasja,« je odgovorila ostro.
»Ne bodi no takšna,« se je vmešala Lara. »Saj greš kmalu na dopust, kajne? Lahko bi mi z otroki začasno bivali tukaj. Pazili bi na skrinjico in na stanovanje.«
Nataša se je grenko zasmejala. »Tega ne bo. Nihče se ne bo selil sem. Ne ti ne tvoj brat z otroki.«
Iz kuhinje je takrat stopil Gorazd. »Nataša, zakaj tako odreagiraš? To je vendar moja družina …«
»Tvoja družina sva midva,« ga je prekinila. »Ali pa se motim?«
Odgovora ni bilo. Njegov molk je povedal več kot besede.
Razplet je prišel nepričakovano. V petek zvečer se je vračala domov in pred blokom zagledala znano modro lado, še vedno z vidnimi sledovi nedavnega popravila. Za volanom je sedel Matej Forštnarič. Na zadnjem sedežu so bile zložene škatle – in med njimi je prepoznala svojo kavni aparat.
»Kaj pa se tukaj dogaja?« je vprašala, ko je stopila bliže.
»O, Nataša!« je veselo vzkliknil. »Mami malo pomagamo preseliti stvari. Gorazd je rekel, da ni problema!«
V trenutku je planila v stanovanje. Dnevna soba je bila polna kovčkov in kartonov s steklovino, na mizi je spet stala tista skrinjica. Nekaj njenih stvari je izginilo. Gorazd je sedel na kavču, sključen, z očmi uprtimi v tla.
»Dovolil si jim odnesti moje stvari?« je zašepetala, tresoča od besa.
»Mama je rekla, da je začasno … Potrebovali so avto … hoteli so nekaj zastaviti …«
»Začasno? Odnašajo moje aparate! To ni več pomoč družini, to je kraja!«
Tistega večera je vrata zaloputnila tako silovito, da so šipe zazvonile. In prvič ji je bilo kristalno jasno: poti nazaj ni več.
S službene poti se je vrnila prej, kot je načrtovala. Letalo je pristalo ob zori, taksi jo je v dvajsetih minutah pripeljal do doma. Po stopnicah je stopala utrujena, a z mislijo na vročo kavo iz svojega aparata in na nekaj ur mirnega spanca v lastni postelji.
Ko pa je odklenila vrata, jo je oblil leden občutek. Ta prostor ni bil več njen.
V predsobi so stali tuji čevlji, po tleh so bile raztresene otroške igrače, iz kuhinje je prihajal glasen smeh – in to ni bil Gorazdov glas. Stopila je naprej in obstala. Na kavču je sedel …
