Takšna rešitev je zahtevala preudarnost in natančnost, vendar ji je zagotavljala tisto, kar ji je bilo najpomembnejše – varnost vloženega denarja in nadzor nad situacijo.
Tistega večera je bil Matej nenavadno pozoren. Predlagal je, da naročita večerjo iz njene najljubše restavracije, navdušeno je razpravljal o barvah sten in na spletu iskal primerne kose pohištva. Obnašal se je, kot da je novo stanovanje že njuno in da tam začenja novo poglavje. Nina mu je odgovarjala zadržano, brez ugovarjanja ali navdušenja. Njena mirnost ga je za hip zmedla, a si je to razložil kot utrujenost.
Naslednji tedni so tekli v nenavadnem ravnovesju. Ona je hodila na oglede, se srečevala z nepremičninskimi posredniki, pregledovala pogodbe in usklajevala podrobnosti z odvetnico. On je igral vlogo skrbnega moža, ki ga zanima vsak korak postopka, in jo občasno spraševal, kdaj bo denar nakazan. V njegovem tonu je bilo čutiti napetost, ki je prej ni zaznala, zdaj pa jo je brez težav prepoznala.
Nekega večera, ko je odšel na pijačo s prijatelji, je na njegovem telefonu znova zasvetilo sporočilo iste osebe kot prej. Matej je pisal, da je posel skoraj zaključen in da bo kmalu čas za »drugi del predstave«. Nina ni doživela izbruha čustev. Namesto tega jo je preplavil hladen občutek potrditve. Naredila je posnetke zaslona, si jih poslala na elektronski naslov in telefon vrnila na isto mesto, kot da se ga ni nihče dotaknil.
Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena prek njene prijateljice iz otroštva, Maje, ki ji je zaupala brez kančka dvoma. Na papirju je bila lastnica stanovanja Maja. Nakazila so potekala postopoma, razdeljena na več delov, da niso vzbujala nepotrebne pozornosti. Pravna strokovnjakinja je spremljala vsak dokument, vsako klavzulo. Vse je bilo formalno neoporečno, obenem pa zasnovano tako, da je ščitilo Nino.
Matej je medtem vse pogosteje odpiral teme o ločitvah znancev in o tem, kako pomembno je pravilno razdeliti premoženje. Njegove razlage so zvenele kot priprava na nekaj, kar je že imel v mislih. Mimogrede je omenil, da se premoženje, pridobljeno med zakonsko zvezo, praviloma deli na pol. Nina ga je poslušala z navidezno brezbrižnostjo, kot da gre za nepomembno teorijo.
Sčasoma je postajal vse bolj nemiren. Motilo ga je, da se končni postopki vlečejo. Postavljal je dodatna vprašanja, pregledoval bančne izpiske in zahteval vpogled v dokumentacijo. Nina mu je potrpežljivo razlagala, da vlagatelj potrebuje več časa in da administrativni postopki trajajo dlje, kot sta pričakovala. Bila je previdna in dosledna, brez najmanjše razpoke v zgodbi.
Ko je končno prejela ključe, si je dovolila komaj opazen nasmeh. Stanovanje je bilo svetlo, z velikimi okni, skozi katera je popoldansko sonce napolnilo prostore z mehko svetlobo. Bele stene so delovale kot nepopisan list, pripravljen na novo zgodbo. Matej je ob ogledu skoraj žarel od zadovoljstva. Hodil je iz sobe v sobo, meril razdalje s koraki in že načrtoval morebitne spremembe razporeditve.
V naslednjih dneh je postal še posebej ljubezniv. Brez posebnega razloga ji je prinesel rože, pripravil večerjo ob svečah, ji namenjal komplimente. Ta nenadna nežnost je bila preveč premišljena, da bi bila iskrena, a Nina jo je sprejemala z mirno vljudnostjo. V sebi je čutila, da se bliža razplet.
Nekega večera je sedel nasproti nje in začel resen pogovor. Dejal je, da sta se v zadnjem času oddaljila, da sta morda oba izčrpana in da je včasih pošteno priznati, ko odnos ne deluje več. Govoril je o dostojanstvenem razhodu, o zrelosti in spoštovanju. Nina ga ni prekinila niti enkrat.
Predlagal je, da razmislita o prihodnosti in o tem, kako bi si razdelila skupno premoženje. Izbiral je besede previdno, kot da stopa po tankem ledu. Nina ga je mirno vprašala, kaj natanko ima v mislih. Začel je naštevati vse, kar sta ustvarila skupaj, in med drugim omenil tudi novo stanovanje. V njegovih očeh se je zaiskrila samozavest, skoraj zmagoslavje.
Takrat je brez naglice segla po mapi z dokumenti. Pred njega je položila kopijo pogodbe, kjer je bilo v rubriki lastnik zapisano Majino ime. Matej je obnemel. Preletel je vrstice, se vrnil na začetek in še enkrat prebral besedilo. Na njegovem obrazu so se zvrstili presenečenje, nejevera in nato jeza.
Z enakomernim glasom mu je pojasnila, da stanovanje pravno ni v njeni lasti in zato ne more biti predmet delitve skupnega premoženja. Dodala je, da so vsa nakazila podprta s pogodbami o posojilu in investicijskimi dogovori. Govorila je jasno, brez očitkov ali dramatičnih poudarkov.
Poskušal je ugovarjati, ji očitati preračunljivost in pomanjkanje zaupanja. A njegove besede niso imele teže. Prvič po dolgem času je v njegovem pogledu opazila zmedo. Načrt, ki ga je tako samozavestno gradil, se je sesul pred njegovimi očmi.
Naslednje dni je med njima vladala tišina. Komaj sta si izmenjala nekaj nujnih stavkov, njegov pogled pa se je izmikal njenemu. Občasno jo je skušal izprašati, od kdaj je vedela in kako dolgo je pripravljala ta korak. Ni mu dala neposrednega odgovora. Rekla je le, da intuicija redko zataji.