«Radovan je tvoj oče. Ne Branko Sever» — obstal sem kot okamenel

Presunljivo, ganljivo in navdihujoče o človeški vesti.
Zgodbe

Tako smo potem vsak po svoje nadaljevali življenje. Moja sestra Katarina Žagar je Silvu Jamniku gledala skozi prste. Bila je še deklica, a že dovolj ženska, da je nanjo vplival drugače kot name. Njegova zloščena zunanjost, zlikana oblačila in samozavestno nastopanje so jo zabavali. V njegovi družbi se je smejala. Meni pa so se njegove nenehne šale zdele prazne in prisiljene. Vsako drugo poved je pospremil s kakšno duhovitostjo, ki naj bi očarala poslušalce, meni pa je šla samo na živce.

Radovan Kralj je živel skoraj na robu mesta. Njegov dom je bila majhna soba v stari skupni hiši, kjer so si kuhinjo in kopalnico delili z drugimi stanovalci. A mene to ni motilo niti za trenutek. Samo da mi ni bilo treba več gledati Silvovega zmagoslavnega nasmeška, bi pristal tudi na hlev. Poleg tega nisem pretiraval, ko sem rekel, da si brez Radovana svojega življenja ne znam več predstavljati.

Zame je postal vse, kar fant potrebuje, ko se prebuja v odraslost – oče, zaveznik, učitelj in zgled. Predvsem zgled. Bil je človek, kakršen sem si želel postati: pokončen, miren, zanesljiv. Pravi moški, brez velikih besed.

Še danes me osupne, da nikoli ni o moji mami izrekel ene same grde besede. Tudi meni ni dovolil, da bi jo blatili moji užaljeni stavki. Pa sem vedel, kako zelo ga je prizadelo, da ga je drugič zavrnila. Njegova bolečina je ostala skrita, zaklenjena globoko v njem. Če ga je pekla zamera do ženske, ki ni sprejela njegove ljubezni, jo je zaprl za neprebojna vrata, kot zna le človek z močnim značajem.

Pri njem mi ni nič manjkalo. Radovan je hodil v službo v tovarno avtomobilskih pnevmatik, jaz pa sem obiskoval šolo in skrbel, da sem mu doma stal ob strani. Gospodinjstvo sva si delila brez posebnega dogovarjanja. Enkrat je kuhal on, drugič jaz. Perilo sva likala izmenično. Pogosto mi je ponavljal: »Moški mora znati vse – zakrpati hlače, skuhati juho in stopiti v bran šibkejšemu.« Njegove besede sem vsrkaval kot suha zemlja dež.

Novica o nesreči me je dosegla med služenjem vojaškega roka v Ribnici. Do odpusta so me ločili še trije meseci, ko mi je Katarina pisala, da so Radovana zaprli zaradi pretepa. Podrobnosti ni poznala. Le to, da je hudo pretepel maminega moža, Silva Jamnika, in da je zato končal za zapahi. Silvo naj bi skoraj mesec dni preživel v bolnišnici in zdaj hodil ob palici.

Tik pred mojim odpustom sem končno prejel tudi pismo od Radovana. A o razlogih za pretep ni napisal niti besede. Ostal je zadržan, kot vedno. Spraševal je po meni, me bodril in prosil, naj ne skrbim zanj. »Zapor ni takšen pekel, kot si ljudje predstavljajo,« je zapisal, kot da bi hotel pomiriti mene, ne sebe.

Ko sem se vrnil domov, sem se odločil, da resnico izvem sam. Najprej sem poiskal Silva. Sestra mi je povedala, da pogosto utaplja svojo bolečino v gostilni blizu njihovega stanovanja. Tja sem se odpravil.

Sedel je za mizo z dvema možakarjema. Pred njimi so stale napol izpraznjene vrčke piva. Ko me je zagledal, je trznil in kolcnil.

»Si že odslužil?« je vprašal in z roko tipal pod stolom, kjer je ležala njegova palica.

»Rad bi govoril s tabo,« sem dejal in z glavo nakazal proti izhodu.

»O čem?«

»O vsem.«

»Kar tukaj povej. Pred prijatelji nimam skrivnosti.«

Eden od njiju mi je porinil stol bliže mizi. S težavo sem sedel.

»Boš kaj spil?«

Drugi je iz notranjega žepa potegnil načeto steklenico žganja in mi brez vprašanja nalil v kozarec. Pijačo sem pustil nedotaknjeno in pogled uprl v Silva.

»Boš povedal, kaj se je zgodilo med tabo in Radovanom?«

Najprej se je zasmejal. »Menda mu moji čevlji niso bili všeč,« je zarenčal. Potem pa, ko je videl, da se ne smejim, postal resnejši. »Iskreno, ne vem, kaj mu je bilo. Kot bi se mu utrgalo. Mi smo sedeli, nikomur nič žalega, on pa je priletel od nikoder in začel mahati s pestmi. Pijan je bil, gotovo ga je zagrabila stara zamera.«

»Radovan ne pije,« sem mirno odvrnil.

»Res? Policaji so trdili, da je smrdelo po alkoholu. Tudi na sodišču tega ni zanikal.«

Eden izmed njegovih pajdašev je zamrmral: »Takšni, ki so vse življenje trezni, ko enkrat spijejo, podivjajo.«

Silvo je skomignil. »Ne razburjaj se, Tadej Rozman. Tvoj junak je dobil, kar si je zaslužil. Nikoli ga nisem žalil. Če sva si pred leti stala nasproti zaradi iste ženske – to je pač življenje. On pa mi je skoraj noge polomil. Lahko bi ostal hrom.«

»Ne verjamem, da bi te napadel brez razloga. Kaj si mu rekel?«

»Nič!« je dvignil glas. »Fantje lahko potrdijo.«

Oba sta molče prikimala, z nasmeški, ki so povedali dovolj. Spoznal sem, da od Silva ne bom izvlekel resnice. In da si z njim ne želim umazati rok. To Radovanu ne bi pomagalo, Silva pa ne bi spremenilo. Sam je to gotovo vedel. Le eno mi ni dalo miru – kaj ga je pripravilo, da je kljub temu izgubil oblast nad sabo?

Ko sem stopil iz gostilne, me je dohitel tih glas. Obrnil sem se. Starejša čistilka, ki je pomivala tla, je previdno pogledala okoli sebe.

»Slišala sem, da sprašuješ o tistem moškem, ki so ga zaprli zaradi pretepa s temle,« je šepnila in pokimala proti oknu, za katerim je sedel Silvo.

»Res je. Ste bili zraven?«

»Bila. Takrat sem delala v ‘Ivuški’. Pomlad je bila. Ta tukaj je prišel z neko žensko – rdečelaso, precej oprsno. Tisti, ki so ga zaprli, je pristopil do njiju in nekaj rekel. Potem je ta začel grdo zmerjati neko Alenko Videmšek. Govoril je marsikaj, nič lepega. In takrat sta se stepla. Policija je oba odpeljala. Še nekaj – spomnim se, da je imela tista rdečelaska uhane z zelenimi kamni. Tudi o njih so se prepirali.«

»Z zelenimi kamni?« sem ponovil in začutil, kako se mi v mislih počasi sestavlja slika.

Article continuation

Resnične Zgodbe