Njuna hiša je delovala kot velik, natančno uglašen mehanizem, ki teče brezhibno in tiho. Dvajset let skupnega življenja je pustilo sled rutine, navad in molčečih dogovorov. Otroci so odrasli in si ustvarili lastne poti. Mateja je pri petinštiridesetih prvič po dolgem času začutila olajšanje – kot da si lahko končno dovoli globok vdih. Delala je kot umetnostna zgodovinarka in vodila majhno, a ugledno galerijo. Miha, njen mož, je bil uspešen poslovni svetovalec. Prostorna hiša na obrobju mesta, ki sta jo gradila skoraj desetletje, je postala njuno zatočišče. Strast iz prvih let je sicer zbledela, vendar jo je nadomestilo nekaj trdnejšega – zavezništvo, spoštovanje in skupna preteklost, ki ju je povezovala.
V zadnjem času pa se je Miha spremenil. Postal je zamišljen, oddaljen. Vse pogosteje je ostajal dlje v pisarni zaradi »sestankov«, začel je bolj paziti na svoj videz, celo parfum je zamenjal. Mateja si ni zatiskala oči. Med njima je začutila hladen prepih nezvestobe. V mislih se je pripravljala na najhujše – na pogovor, ki se običajno začne z besedami: »Mateja, odhajam.« Vnaprej je premlevala odzive, vadila miren ton, razmišljala, kako bosta razdelila to ogromno hišo, ki je zdaj, brez otrok, delovala skoraj prazno.
Pogovor je načel sam. Bila je nedelja popoldne, sedela sta na terasi.
»Mateja, nekaj ti moram povedati,« je dejal in pogled upiral v brezhibno pokošeno trato, namesto vanjo.
Le pokimala je. Srce ji je močno razbijalo. Torej je prišel trenutek.

»Vem, da si opazila,« je nadaljeval. »Pametna si. Res je – v mojem življenju je druga ženska. Ime ji je Nuša. Ima sina, star je šest let.«
Izrekel je mirno, skoraj ravnodušno, kot bi govoril o službenem projektu.
»Ne bom se sprenevedal. Ljubim jo. Z njo čutim strast, ogenj, nekaj, česar med nama že dolgo ni več.«
»Razumem,« je odgovorila presenetljivo zbrano. »Kdaj se misliš odseliti?«
Zmedeno jo je pogledal. »Odseliti?«
Ko je končno dvignil pogled proti njej, v njegovih očeh ni bilo niti kančka krivde. Le trda, skoraj fanatična odločnost.
»Ne nameravam se ločiti.«
Za hip je obstala. »Kako to misliš?«
»Preprosto. Ločitev ni potrebna. Ne želim uničiti vsega, kar sva gradila dvajset let. Ta dom, najin način življenja, spoštovanje med nama – to ima vrednost. Tega ne mislim zavreči.«
»Kaj pa… Nuša?« je komaj slišno vprašala.
Na obrazu se mu je razlezel samozadovoljen nasmeh, kot bi pravkar našel genialno rešitev.
»Zelo enostavno. Preselila se bo k nama. S sinom. Prostora je dovolj za vse.«
Zrak je otrpnil. Nekje na vrtu je enakomerno cvrčal muren. Mateja je nepremično strmela vanj, prepričana, da ga je narobe razumela – ali pa da je izgubil razum.
»Predlagaš, da bi živeli skupaj? Vsi?« je zašepetala, skoraj v strahu pred potrditvijo.
»Točno tako!« Oči so se mu zalesketale. »Pomislí, kako smiselno je to! Kako sodobno! Zakaj bi ustvarjali dramo, šli skozi mučno ločitev, razbijali družino? Zakaj bi delili premoženje in prizadeli otroke? Lahko smo nad tem.«
Vstal je in začel hoditi po terasi sem ter tja, kot govorec, ki prepričuje občinstvo.
»Hiša je ogromna. Desno krilo, kjer so bile otroške sobe, sameva. Nuša in njen fant se lahko tja udobno namestita. Imela bosta svoj vhod, svojo kopalnico. Skoraj se ne bomo srečevali. Ti boš živela svoje življenje, jaz svoje. Pravzaprav bomo vsi skupaj ena velika, povezana, moderna družina.«
Svoj nori načrt je razlagal z navdušenjem vizionarja, prepričanega v lastno razsvetljenje.
»Samo pomisli na prednosti!« je nadaljeval z žarom v glasu, medtem ko je Mateja v tišini čakala, kaj bo še dodal.
