“Si ti pri zdravi pameti?” je zavpila Nina, obupana in izčrpana, ko je pred seboj zagledala razpadajočo brunarico

Groteskno nepripravljeno zatočišče je neodgovorno in krivično.
Zgodbe

Nina je previdno prenesla košari z dojenčkoma na razmajan lesen prag. Deske so pod njeno težo zlovešče zaškripale in se rahlo upognile. V notranjosti jo je zadela zatohla mešanica vlage in starega prahu, ki se je zažrl v stene. Na udrtem kavču je ležal kos odpadlega ometa, kot bi hiša sama od sebe odpadala v kosih.

Luka je prvi zajokal, lačen in nejevoljen, njegov glas je hitro prebudil še Tinetov nemir. Jok se je razlil po praznih prostorih. Nina je omahnila na postrani majhen stolček, ki se je nevarno zazibal pod njo. Roke so se ji tresle, ko je iz torbe jemala steklenički in mlečno formulo. Tedaj jo je prešinilo – ni imela vroče vode. Stara peč sredi sobe je delovala, kot da bi se sesula že ob prvi iskri. Tudi drv ni bilo nikjer.

»Zmrznila bosta,« je skoraj neslišno izdavila in oba stisnila k sebi ter ju skušala pokriti z eno samo odejo.

Na dvorišču je zaropotalo. Težka vrtna vrata so zaškripala, kot bi kdo z vso silo potisnil vanje. Nina je trznila in se nagonsko postavila pred otroška sedeža. V vratih se je pojavil visok, nekoliko sključen moški. Nosil je ponošen delovni kombinezon, roke, umazane od olja, pa si je brisal v sivo krpo.

»Gospa, okna bi si vsaj s kartonom zabili,« je dejal z globokim, rahlo hripavim glasom. »Pri meni na dvorišču čutim prepih.«

»Kdo ste?« se je Nina oprijela roba stolčka.

»Sosed. Jaka,« je stopil bliže in z enim pogledom ocenil razdejanje. »Vidim, da vas je tisti mestni frajer odložil in izginil. Peči se ne dotikajte. Dimnik je zamašen – v pol ure bi se lahko zadušili.«

»Potrebujem samo vročo vodo … za mleko,« ji je glas zastal in s hrbtom roke si je obrisala nos.

Jaka je brez besed prikimal in odšel. Čez nekaj minut se je vrnil z dolgim oranžnim podaljškom, ki ga je vlekel od svoje hiše, v drugi roki pa je nosil električni grelnik vode in vedro čiste vode.

»Dajte stekleničke,« je kratko naročil, medtem ko je priključil kabel. »Teh vtičnic tukaj ne uporabljajte, napeljava je že zdavnaj uničena.«

Ostala sta budna skoraj do noči. Jaka ni vrtal z vprašanji. Iz garaže je prinesel prenosni grelec, z dvema sunkoma stresel prah iz kavča in raztrgana okna prekril z debelo folijo za rastlinjake, ki jo je pritrdil z drobnimi žeblji. Prostor se je počasi ogrel, zrak pa je postal znosnejši.

»Zakaj mi pomagate?« je tiho vprašala Nina, ko sta Luka in Tine končno zaspala, ogreta in sita.

Jaka je skomignil in srknil vročo vodo iz kovinske skodelice. »Ne prenašam, da kdo pusti nemočne same. Včasih sem imel v mestu svojo avtomehanično delavnico. Delo mi je šlo dobro. Potem pa …« za hip se je grenko nasmehnil in pogledal svoje žuljave dlani. »Bivša žena si je našla premožnejšega. Delavnico sva si razdelila, živce pa še dolgo cufala. Nazadnje sem vse prodal in kupil hišo tukaj. Zdaj popravljam stroje zase in obdelujem vrt. Mir je več vreden kot denar.«

Dnevi so se začeli vleči, enolični in počasni. Mateja ni bilo ne v soboto ne teden zatem. Na kartico je nakazal smešno vsoto, komaj za nekaj najcenejših plenic, in poslal kratko sporočilo: »Zasut sem z delom. Ne obremenjuj me.« Nina ni odgovorila. Užaljenost je izpuhtela in za sabo pustila praznino, hladno kot stene te hiše.

Zato pa je skoraj vsak dan potrkal Jaka. Enkrat je prinesel jajca svojih kokoši, drugič je nasekal drva in jih zložil ob steno. Njegova prisotnost je postala del vsakdana, tiha in zanesljiva, in tudi dečka sta se počasi umirjala ob zvoku njegovih težkih korakov na pragu.

Article continuation

Resnične Zgodbe