“V redu,” je tiho rekla in gledala Anžeta, ki je nemočno stiskal pest

Nepravično in srhljivo, a hkrati razumljivo.
Zgodbe

Ob vsakem obisku je vstal, me pogledal in rekel: »Mama, kako si? Vse bo še v redu. Nekaj bomo že uredili.«

Nekaj bomo že uredili.

Te besede so sčasoma postajale vedno bolj prazne. Sprva je prihajal enkrat na mesec. Potem na dva. Nato na tri. Razmiki so se daljšali, kot bi med nama rasla nevidna razdalja.

Nina Zajc ni prišla niti enkrat.

Anže Jereb pa – Anže je prihajal redno. Vsakih štirinajst dni. Sam. Z avtobusom, uro in pol vožnje v eno smer. Starši ga niso vozili. Sam je kupil vozovnico, sedel na avtobus in prišel.

Trinajst let je imel. In je prihajal sam. Vsaka dva tedna.

Anžetovi obiski

Vedno ob sobotah. Prvi jutranji avtobus je odpeljal ob devetih, zato je bil pri meni malo pred pol enajsto.

Njegove korake sem prepoznala še preden je potrkal – lahki, hitri, odločni. Nato trije udarci po vratih. Vedno trije. To je bil njegov znak.

»Babica, jaz sem.«

Vstopil je z nahrbtnikom ali platneno torbo. Nikoli ni prišel praznih rok. V torbi so bili mandarine ali jabolka, piškoti, ki sem jih imela najraje, včasih tudi revija s križankami. Vedel je, da me križanke še vedno veselijo.

Sedel je k meni in začel pripovedovati – o šoli, sošolcih, učiteljih, knjigah, ki jih bere. Jaz pa sem ga poslušala in opazovala, kako se spreminja. Pri trinajstih je bil še deček. Pri štirinajstih že resnejši. Pri petnajstih je v njegovem pogledu nekaj dozorelo.

Nekega dne, ko mu je bilo štirinajst, je sedel poleg mene tišje kot običajno. Nekaj časa je molčal, nato pa rekel:

»Babica, ne misli, da ne razumem.«

Pogledala sem ga. »Česa pa ne bi razumel?«

»Vsega.« Njegov glas ni bil več otroški. »Vem, da mama in oče nista ravnala prav. Vem, da ti ni mesto tukaj. Takrat nisem mogel ničesar storiti – bil sem premajhen. Ampak spominjam se.«

Zabolelo me je. »Anže, ni treba …«

»Je treba,« me je prekinil. »Hočem, da veš, da nisem pozabil. In ne bom.«

Sedela sva v tišini, ki ni bila neprijetna, le težka.

»Dober fant si,« sem naposled rekla.

Zravnal se je. »Nisem več fant,« je odvrnil mirno. »Štirinajst let imam.«

Zasmejala sem se, in tudi on se je. Za trenutek se je v njegovem obrazu spet pokazal tisti mali deček, ki mi je nekoč tekal v objem.

Bernarda Nemec

Moja sostanovalka, Bernarda Nemec, mi je sčasoma postala zelo blizu.

Ko sva se spoznali, jih je imela osemdeset. Drobcena, krhka ženska z izjemno bistrim umom in ostrim jezikom. Otrok ni imela – življenje ji jih ni namenilo. Dolga leta je živela sama, nato pa je pristala tukaj.

Nikoli je nisem slišala tarnati. Ne nad usodo, ne nad samoto, ne nad tem, da ni postala mati. Rekla je: »Silva Kavčič, samopomilovanje je izguba časa. Raje rešuj križanko.«

Tako sva reševali križanke. Se prepirali – ona je bila matematičarka, jaz bolj domača v zgodovini in literaturi. Trdila je, da zgodovina ni prava znanost, jaz pa, da matematika ni življenje. In smejali sva se.

Nekoč me je, kot je bilo zanjo značilno, vprašala naravnost:

»Silva Kavčič, ali bo tvoj vnuk nekoč prišel pote?«

Za hip sem obstala. »Ne vem.«

»Bo,« je rekla odločno. »Vidim, kako te gleda. Takšni fantje ne zapustijo svojih.«

»Bernarda, star je trinajst let.«

»Danes trinajst, jutri osemnajst.« V roke je vzela križanko. »Počakaj.«

In sem čakala.

Pet let

Pet let je dolga doba.

V tem času se je Bernardin vid močno poslabšal. Začela sem ji brati – knjige, časopise, vprašanja iz križank. Poslušala je z zaprtimi očmi in se nasmihala.

Gregor Nemec je medtem skoraj povsem prenehal prihajati. Zadnjič me je obiskal za moj sedemdeseti rojstni dan. Prinesel je torto, posedel eno uro. Ves čas je pogledoval na uro. Gledala sem ga in si mislila: to je moj sin. Rodila sem ga, vzgojila. Zdaj sedi tu s torto in čaka, da bo lahko odšel.

Nina tudi takrat ni prišla.

Anže pa je rasel. Iz trinajstletnega dečka z vrečko mandarin je postal osemnajstletni mladenič. Visok, širokih ramen, z globljim glasom. A trije udarci na vrata so ostali isti.

In torba tudi. Mandarine. Piškoti. Križanke.

Zadnji dve leti mi je pripovedoval, da ob šoli dela in varčuje. Najprej je s prijateljem najel sobo, nato se je preselil na svoje.

»Babica, pripravljam se,« je rekel.

Nikoli ga nisem vprašala, na kaj. Vedela sem.

Tudi Bernarda je vedela. Včasih me je pomenljivo pogledala in rahlo pomežiknila, kot da bi hotela reči: samo še malo potrpi.

Article continuation

Resnične Zgodbe