“Zadravec, kaj pravzaprav pričakujete? Da se bom tukaj raznežil in vam namesto izgona napisal napotnico za zdravilišče?” je rekel Jože Vogrin in z nejevoljo treščil po mizi

Kruto nepravično soočenje v zmrznjeni pisarni.
Zgodbe

…zastala nad listom.

— C’est injuste de juger sans savoir, Monsieur le Juge. La vie est parfois plus compliquée qu’un protocole de police, — je dodala z mehko tekočim francoskim naglasom, v katerem ni bilo niti sence negotovosti.

Besede so se komaj polegle, že jih je zamenjala natančna, skoraj rezka nemščina. Nato španščina, hitra in živahna kot gorski hudournik. Za njo italijanščina, topla in zveneča.

Jože Vogrin jo je poslušal, in obraz mu je z vsako menjavo jezika dobival drugačen izraz. Ni razumel vsake povedi, a slišal je ritem, barvo, samozavest. To ni bilo papagajsko ponavljanje naučenih fraz. V vsakem jeziku je dihala drugačna drža, kot da bi stopila v drug svet in tam zares živela.

Ko je Zala Zadravec prešla v globok, grlen arabski naglas in nato v mehko zvenečo turščino, so se vrata pisarne tiho priprla. Na pragu je obstal Blaž Cerar, usta so mu obstala napol odprta. Tudi tajnica v sprejemnici je nehala tipkati; v prostoru je zavladala napeta tišina.

— Hindi, farsi in moj materni jezik, — je sklenila mirno. — Deset različnih svetov, gospod sodnik. In v nobenem od njih nisem najprej človek. Vedno sem najprej potni list.

Tišina je postala skoraj otipljiva; slišalo se je le enakomerno brnenje stare fluorescenčne luči pod stropom. Vogrin si je počasi snel očala in jih odložil na mizo. Zdaj pred njim ni stala kršiteljica predpisov, temveč nekaj, kar ni sodilo v noben obrazec in nobeno rubriko.

Spomnil se je Nine Božič. Leta je obiskovala tečaje, poletne šole, imela zasebne učitelje, pa je še vedno govorila s težkim naglasom. To dekle pa je — kdo ve v kakšnih razmerah — samo iz sebe ustvarilo instrument, ki je presegal vse, kar je poznal.

— Gospod Vogrin, — je Blaž Cerar stopil bliže, glas mu je postal previden. — Vse skupaj je… impresivno, ni kaj. Ampak zakon je jasen. Kršitev je očitna. Naj pripravim zapisnik?

Vogrin ga je pogledal. Naenkrat se mu je zdel policist majhen, bled in ujet v lastno ozko razumevanje sveta.

— Cerar, — je rekel tiho. — Ko si sestavljal poročilo, zakaj nisi zapisal, da pridržana pri sebi nima dokumentov?

— Rekla je, da so ji jih vzeli. Saj veste, vsakdo lahko kaj takega reče.

— Ne, Cerar. To ni nepomembna podrobnost. Če nekdo zadržuje potni list pod pritiskom ali grožnjo, to ni več samo prekršek zaradi bivanja. To kaže na sum kaznivega dejanja po 127. členu — trgovine z ljudmi.

Policist je vidno pobledel.

— Gospod Vogrin, no… kakšna trgovina neki? Saj gre za navadno kavarno…

Vogrin je počasi vstal in se zazrl vanj.

— Navadno, praviš? — je ponovil, v njegovem glasu pa je zazvenelo nekaj, kar ni obetalo nič dobrega.

Article continuation

Resnične Zgodbe