«Dar, ki ga nosiš v sebi, pa je tukaj in zdaj» — odločno je rekla Bogdana Oražem

Kako si lahko tako pokorno in izgubljena?
Zgodbe

— Ali si res pripravljena svoje življenje privezati na tega fanta? — je skozi zobe sikala Bogdana Oražem. — Katere vloge sploh ima? Kje je denar? Boš tičala med štirimi stenami s tropom lačnih otrok, medtem ko bo on potoval od snemanja do snemanja?

Bernarda Mlakar je zamižala. Po grlu ji je znova spolzela tista znana, težka pokorščina, ki jo je spremljala že od otroštva. Nikoli se ni zares naučila ugovarjati temu glasu — glasu, ki je odločal, kako naj živi, koga sme imeti rada in komu naj obrne hrbet.

Otroštvo v izobilju

Rodila se je 4. maja 1934 v Mariboru — deklica, ki ji je bila skoraj usojena bleščeča prihodnost pod žarometi.

Bernarda Mlakar, hči karizmatičnega Matjaža Pristova, ljubljenca občinstva, igralca, čigar ime je odmevalo po vsej Jugoslaviji.

Kmalu po njenem rojstvu se je družina preselila iz Maribora. Najprej so nekaj časa živeli blizu Celja, nato pa dokončno pristali v Ljubljani.

Otroštvo male Bernarde je potekalo med gledališkimi plakati, vonjem po pudru in šepetanjem o novih vlogah. Zdelo se je, da je njena pot že začrtana. A njena mati Bogdana je zanjo videla drugačno prihodnost — v baletnih copatih in na prstih.

Bernarda je poslušno vadila piruete v studiu Glasbenega gledališča in se pripravljala na sprejemne izpite na baletni šoli pri ljubljanski Operi. Govorilo se je, da ji je celo ena od priznanih balerin napovedala izjemno kariero, očarana nad njeno držo in eleganco.

Toda balet je neizprosen svet. Učitelji so presodili, da njene telesne predispozicije niso dovolj izrazite. Sanje o veliki plesni karieri so se razblinile skoraj čez noč.

Po maturi je ubrala drugo pot. Oddala je prijavo na igralsko akademijo in bila brez večjih težav sprejeta. Pravzaprav drugače skoraj ni moglo biti.

Njena nenavadna, skoraj eksotična lepota, globok in prodoren pogled ter prirojena odrska prezenca so komisijo prevzeli. V njej so prepoznali isti magnetizem, ki je nekoč občinstvo prikoval k njenemu očetu.

Prva ljubezen in prvi veliki koraki

Portorož leta 1953 — mesto, prepojeno s soncem, soljo in vonjem po morju — je za Bernardo postal kraj preobrata. Kot mlado študentko so jo nepričakovano izbrali za glavno vlogo v filmu Petra Gradiška »Mehičan«. V sosednjem studiu so istočasno snemali drug projekt, v katerem je igral obetavni David Jazbec.

Visok, temnolas in izrazito postaven je takoj pritegnil njeno pozornost. Film, v katerem je pred kratkim nastopil, je že dosegel velik uspeh, zato je bilo njegovo ime znano širom države.

Kljub temu je deloval nekoliko zadržano. Do deklet je ohranjal spoštljivo distanco, skoraj hladno vljudnost.

Nekega dne, ko se je ekipa razšla na kosilo, je z odločnim korakom prečkal prizorišče in se nekoliko negotovo ustavil pred njo.

— Kako ti je ime? — jo je vprašal.

Dvignila je pogled — in v istem trenutku obžalovala. Njegove oči so bile neposredne, iskrene do bolečine, skoraj žgoče. Zrak se ji je za hip zazdel pretesen.

— David! — je zaklical asistent. — Potrebujejo te pri rekvizitih!

— Prekleto, — je zamrmral, a se ni premaknil. — Bernarda … Bi lahko … midva …

Tokrat je ona prekinila tišino.

— Jutri, — je rekla in prvič začutila nenavadno drznost. — Pri školjkah ob obali. In brez tiste smešne lasulje.

Njuna zgodba se je razcvetela tisto portoroško poletje. Med soncem in dolgimi večeri sta se zaljubila in se tudi poročila. Po vrnitvi v Ljubljano sta zaživela v stanovanju Bernardinih staršev na Peščeni ulici.

Finančno jima je pomagal Matjaž Pristov, za gospodinjstvo je skrbela Bogdana Oražem. Mladoporočencema je tako ostalo predvsem to, da sta ljubila drug drugega. A kmalu je David načel temo otrok.

— Jaz bom delal, ti pa me boš čakala doma, — ji je predlagal z resnim izrazom.

Molčala je. Kako naj mu razloži, da si ne predstavlja prihodnosti ob štedilniku in otroški zibelki? V njenih mislih so že nastajali liki — siloviti monologi, napeti bližnji kadri, dolgi, pomenljivi molki.

Vleklo jo je na snemanja, med reflektorje in pred polne dvorane. Hrepenela je po trenutku, ko šopek cvetja pristane pred njenimi nogami in aplavz napolni prostor.

Tedaj pa se je znova oglasila njena mati.

— Si prepričana, da želiš svoje življenje zapraviti za tega mladeniča? — je vztrajala Bogdana. — Kje so njegove resne vloge? Kje varnost? Boš res doma z otroki, medtem ko bo on nenehno odsoten?

In ko je Bernarda, ki je pod srcem že nosila dvojčka, obstala pred najtežjo odločitvijo v svojem življenju, so prav njene materine besede prevesile tehtnico.

Article continuation

Resnične Zgodbe