»Stanovanje sem prepisal na mamo, denar pa sem izročil sestri!« se je zasmejal Matej Šket, ko je vložil zahtevo za ločitev

Krivično izdajstvo ruši skrbno pleteno gnezdo.
Zgodbe

»Stanovanje sem prepisal na mamo, denar pa sem izročil sestri!« se je zasmejal Matej Šket, ko je vložil zahtevo za ločitev.

Mia Žagar je stala ob oknu in opazovala oktobrske krošnje, s katerih je veter trgál še zadnje liste. Dežne kaplje so se lenobno spuščale po steklu in risale prosojne sledi. V stanovanju je bilo prijetno toplo, domače – vsak kotiček je bil rezultat let truda in odrekanja. Vsaka omarica, vsaka svetilka, celo drobne dekoracije so bile izbrane z mislijo na skupno življenje. To je bilo njuno zavetje, gnezdo, ki sta ga z Matejem kupila pred petimi leti, kmalu po poroki.

Ob nakupu sta stanovanje vpisala na oba. Zdelo se jima je samoumevno in pravično. Bila sta mlada, polna načrtov in prepričana, da je prihodnost svetla. Mia je delala kot vodja projektov v velikem logističnem podjetju, Matej je bil inženir v proizvodnem obratu. Varčevala sta skupaj, si postavljala cilje in se veselila vsakega koraka bliže lastnemu domu.

Toda z leti se je med njima pojavila razpoka. Sprva komaj opazna, nato vse globlja. In to vrzel je potrpežljivo širila Matejeva mati, Simona Jamnik.

Nikoli ni zamudila priložnosti, da sinu ne bi poudarila, kako pomembno je, da premoženje ostane »v družini«. Pod tem je razumela izključno krvne sorodnike. Snaha je bila zanjo zgolj začasna oseba v njegovem življenju – nekdo, ki lahko kadarkoli izgine.

»Matej, samo pomisli,« mu je govorila ob vsakem obisku. »Kaj pa če pride do ločitve? Saj nikoli ne veš. Stanovanje je skupno. Polovica bo njena. Ti pa si garal leta, da bi potem to kar tako razdelil?«

Sprva je Matej takšne pripombe preslišal. Mia je videla, kako je ob materinih besedah zavijal z očmi. A kaplja za kapljo naredi luknjo v kamen. Simona Jamnik je znala biti vztrajna. Njene besede so se počasi usidrale v sinovi glavi.

Mia je začela opažati spremembe. Mož je postajal zadržan, odmaknjen. Če sta prej vse finančne odločitve sprejemala skupaj, je zdaj pogovore o denarju preusmerjal ali jih kar prekinil.

»Matej, morava se dogovoriti, kako bova prihranila za prenovo Urbanove sobe,« je nekega večera načela temo.

»Kasneje, prav?« je zamrmral, ne da bi dvignil pogled s telefona.

Njuna sedemletna sin Urban Šilc je ravno začel obiskovati prvi razred. Mia mu je želela urediti spodoben kotiček za učenje in ga vpisati na dodatne ure matematike, saj je kazal nadarjenost. V sinu je videla potencial in hotela mu je omogočiti najboljše.

Za vse to je bil potreben denar. Vsak mesec je skrbno odložila določen znesek. Odpovedala se je novemu jesenskemu plašču in raje nosila starega. Namesto kavic s prijateljicami je večere preživljala doma in kuhala.

»Tudi ti kaj prihraniš?« ga je nekoč vprašala.

»Seveda. Saj sva dogovorjena, da varčujeva skupaj,« ji je odvrnil.

Verjela mu je. Zakaj mu ne bi? Osem let sta si delila življenje. Vedno ga je imela za odgovornega in zanesljivega človeka – prav to jo je nekoč pri njem najbolj privlačilo.

Resnica pa je bila drugačna.

Proti koncu septembra je postal očitno nemiren. S telefonom je pogosto odhajal v drugo sobo in govoril polglasno. Mia ni prisluškovala, a drobci pogovorov so nehote prihajali do nje.

»Mama, vse bo urejeno … Ja, naredil bom tako … Seveda ne bo izvedela.«

V njej se je naselil nemir. Česa ne sme izvedeti? O čem se z mamo skrivaj dogovarjata?

Nekega večera ni več zdržala.

»Matej, je med nama vse v redu? Zadnje čase si drugačen.«

»Seveda je,« je odvrnil, ne da bi odmaknil pogled z zaslona prenosnika. »Zakaj sploh sprašuješ?«

»Nenehno se nekaj šepetaje pogovarjaš z mamo. In zaprt si vase.«

»V službi imam težave, to je vse. Zapleten projekt. Ne domišljaj si stvari, ki jih ni.«

Odločila se je, da ga ne bo pritiskala. Morda je res le službeni stres. Ničkolikokrat se je že zgodilo, da je prišel domov izčrpan in razdražljiv.

Pa vendar jo je notranji glas opozarjal, da tokrat ne gre le za delo.

Medtem je Matej deloval po načrtu – tiho in premišljeno, kot mu je svetovala Simona Jamnik.

Prepričala ga je, da bo Mia prej ali slej zahtevala ločitev in polovico premoženja. Po njenem so bile vse ženske enake: najprej ljubeče žene, potem pa si prisvojijo vse, kar je bilo ustvarjeno.

»Zaščititi se moraš,« mu je dopovedovala. »Stanovanje prepiši name. Samo začasno. Ko bo vse mirno, ti ga vrnem. Tako boš varen.«

»Kaj pa če Mia izve?« je okleval.

»Kako bi? Ne boš ji povedal. Uredi vse potiho. Če bo kdaj treba, lahko vedno rečeš, da si želel zaščititi družinsko premoženje.«

Materina avtoriteta je prevladala. Spomnila ga je, koliko je naredila zanj, kako mu je vedno stala ob strani in da mu nihče ne želi tako iskreno dobro kot prav ona.

V začetku oktobra je Matej pripravil darilno pogodbo. Za prenos lastništva bi sicer potreboval tudi soglasje druge lastnice – Mie. A našel je obvod. Simoni znani notar je »pomagal« urediti dokumentacijo. Matej je ponaredil ženinin podpis in papirji so bili overjeni.

Stanovanje je tako postalo last Simone Jamnik.

Naslednji korak so bili prihranki. Mia je imela svoj osebni račun, do katerega Matej ni imel dostopa. Obstajal pa je tudi skupni račun, namenjen večjim nakupom. Na njem se je nabralo precej denarja – rezultat večletnega varčevanja.

V enem samem dnevu, ko je bila Mia v službi, je dvignil celoten znesek. Odšel je na banko in denar prevzel v gotovini.

Nato ga je izročil svoji sestri, Nuši Revelj.

Nuša je živela v drugem mestu in že leta sanjarila o lastnem poslu. Enkrat o kozmetičnem salonu, drugič o cvetličarni, potem o nečem tretjem. Sanje so se spreminjale, ena stvar pa je ostajala stalna – pomanjkanje začetnega kapitala.

»Nuša, vzemi,« ji je rekel in ji podal kuverto. »Začni nekaj svojega. Samo nikomur ne omenjaj, posebej ne Mii.«

»Od kod pa ti ves ta denar?« je presenečeno vprašala.

»Prihranki. Moji osebni. Hotel sem ti pomagati.«

Ni vrtala naprej. Denar je pač denar. Kuverto je vzela, se mu zahvalila in dobre volje odšla.

Resnične Zgodbe