Ko je bila Zoja Jazbec stara komaj šest let, ji je na ulici neznan moški z bleščečim zlatim zobom pomolil bonbon. Mama ji je sicer neštetokrat vbijala v glavo, da sladkarij od tujcev ne sme sprejemati, a ta je bila njena najljubša »Lastovka«. Zoja je brez razmišljanja segla po njej, močno zaprla oči in čakala, da se z neba vsuje kazen, o kateri je mama vedno govorila.
Ni se zgodilo nič hudega. Moški se ji je prijazno nasmehnil, jo rahlo dregnil po nosu in ji naročil, naj uboga mamo. Saj jo je ubogala – kadar je ni, je mama segla po kolebnici in takrat ni bilo milosti.
Tistega večera kolebnica spet ni ostala v kotu. Mama je v žepu njene jopice našla zmečkan papirček od bonbona in jo začela zasliševati, od kod ji sladkarija. Lagati materi je bilo po Zojinem prepričanju najslabše, kar lahko narediš, zato je povedala resnico, brez olepševanja.
Kako je mama kričala! Zoja je imela občutek, da ji bodo bobniči popokali. Kolikokrat jo je udarila s kolebnico, si ni upala niti prešteti. Rešila jo je šele sreča v nesreči – Tim Jereb je začel jokati, mama je planila k njemu in v trenutku pozabila, da ima še hčer.
Mama Zoje ni marala in Zoja je to vedela z neprijetno jasnostjo.

Popolno nasprotje je bil odnos do mlajšega otroka, njenega brata Tima Jereba, ki je bil tri leta mlajši. Sprva ga je imela tudi Zoja rada – bil je okrogel, smešen malček. A ko je odraščal, ga je bilo vse težje prenašati. Postal je natanko tak, kakršnih Zoja ni mogla videti.
»Mamica, kako dobro kuhaš, a smem še malo?« je sladkobno spraševal.
Resnica je bila, da je mama kuhala obupno: redka zeljna juha ali testenine z majonezo. Zoja je na lastne oči videla, kako je Tim to juho potihem zlival v stranišče. A mama mu je verjela. Razcvetela se je od sreče, govorila, da je on njena edina svetla točka v tem preklemanskem življenju. Zvečer mu je sama reševala matematične naloge ali pa je to naložila Zoji. Zjutraj, na poti v šolo, mu je neopazno porinila denar v žep. Ko je Zoja prosila za denar za malico, je slišala le, da ga ni in naj se obrne na očeta.
Oče je bil doma redkost. Delal je v milici in bil nenehno »na terenu«. Dvakrat je Zoja videla, kaj pomeni teren: nizka, okrogla blondinka z močno namazanimi ustnicami. Njo je peljal v kavarne in vozil s taksijem. Če je Zoja od njega zahtevala denar, jo je označil za lenuhinjo in zahteval, da pokaže spričevalo. Ker so bile ocene skoraj vedno rdeče, je Zoja hitro obupala nad prošnjami – mama je kazen vedno znala izpeljati do konca.
Mama Zoje ni marala in Zoja je to vedela.
Ko je omenila, da namerava po devetem razredu oditi v Medvode in se vpisati na šolo za modno oblikovanje, jo je mama znova pretepla, čeprav je bila Zoja že dovolj stara, da je znala jezno odgovoriti in groziti z odhodom od doma. Takrat je v sobo vdrl zoprni, debelolični Tim in rekel: »Mamica, umiri se, srce imaš bolno, ne smeš se razburjati!« Mama jo je pustila pri miru, a Zojo je to le še bolj razjezilo. Kakšen zaščitnik se je pa našel!
V Medvode je kljub vsemu odšla in se vpisala v kolidž. Denar je ukradla iz očetove denarnice in na kuhinjski mizi pustila kratko sporočilo. Izkazalo se je, da mamino govorjenje o srcu ni bila laž – po tem je pristala v bolnišnici, oče pa je prišel za Zojo in zahteval, da se vrne domov.
Zoja se ni vrnila. Študentski dom ji je bil všeč: tam so bili ljudje drugačni, bolj živi, ustvarjalni, ne tako sivi kot v njeni stari šoli, in Zoja je prvič začutila, da bi se njeno življenje lahko obrnilo v povsem drugo smer …
