«Če boš zdaj z otroki odšla, se ne vračaj več» — je kričala Marjanca Kralj, glas ji je rezal zrak kot nož

Neumna hudobnost je uničila naš mir
Zgodbe

Breda Kocjan se je ustavila ob meni, mi pogledala v zvezke in z zadovoljstvom pokimala. Z nasmeškom je skoraj slavnostno pripomnila, da je imela Barbara Forštnarič prav – da sem očitno res za učiteljski poklic. Povedala je, da je večkrat prišla do učilnice, poslušala in bila prepričana, da se bomo dobro ujeli ter skupaj marsikaj premaknili. Njene besede so me pomirile in mi dale občutek, da sem na pravem mestu.

Četrtletje se je hitro bližalo koncu in dobila sem razredništvo prav v oddelku, kjer je bil Izidor Perko. Povabila sem starše na roditeljski sestanek in priznati moram, da sem bila precej napeta. Ko so eden za drugim vstopali v razred, se predstavljali in si ogledovali prostor, sem nenadoma obstala. Med njimi sem zagledala moškega iz sanj. Tudi on je ob pogledu name za hip obstal in me opazoval z enakim presenečenjem.

Predstavil se je kot Matjaž Rant, oče Tima Cerarja. Mirno, skoraj opravičujoče je dodal, da je sam z otrokom, saj je žena umrla pred nekaj meseci, in me prosil, naj s Timom ne bom preostra. Odgovorila sem mu, da ga razumem bolj, kot si misli, saj sem tudi sama tisto poletje izgubila moža. V njegovih očeh se je pojavilo sočutje. Rekel je, da lahko vedno računam nanj, če bom potrebovala pomoč – navsezadnje sva soseda. Nasmeh, ki ga je ob tem dodal, je bil topel in iskren.

Sčasoma se je izkazalo, da je Matjaž držal besedo. Postal je moj zanesljiv opornik pri vsakdanjih stvareh: pritrdil je polico, popravil razmajano šolsko klop, pomagal organizirati razredni izlet. Ko mi je nekega večera doma počila pipa in sem v paniki obstala sredi kuhinje, je brez odlašanja prišel z orodjem in težavo odpravil. Nikoli ni zahteval ničesar v zameno, niti ni kazal vsiljive pozornosti.

Medtem je drugo ocenjevalno obdobje minilo, kot bi mignil. Otroci so se hitro vživeli v novo okolje in našli prijatelje. Ines Kotnik se je še posebej zbližala s Timom, rdečelascem z vedrim nasmehom, in skupaj z Izidorjem so bili skoraj vedno nekje zunaj.

Nekega popoldneva je Ines zaklicala, da gredo s Timom sankat na bližnji hrib. Opozorila sem jih, naj bodo previdni, bolj iz navade kot iz resnične skrbi, saj sem Timu zaupala enako kot njegovemu očetu. A ko je minilo več ur in se otroci niso vrnili, se mi je v prsih stisnilo. Klicala sem jih, a brez odziva. Misli so postajale vse bolj temne. Šele ko se je oglasil eden Izidorjevih sošolcev, sem izvedela, da so se po sankanju odpravili še proti jezeru – in to že pred dobro uro.

Panika me je zajela v hipu. Poklicala sem Barbaro Forštnarič in jo prosila, naj pazi na Luno Cerar, nato pa zaslišala trkanje. Na pragu je stal Matjaž. Mirno mi je rekel, naj se ne bojim, da so otroci na varnem. Medtem ko sem se oblačila, mi je po poti razložil, kaj se je zgodilo: led na jezeru je bil zaradi mile zime nezanesljiv. Ines je stopila nanj, ta je zapokal, zdrsnila je, Tim pa ji je priskočil na pomoč – in oba sta končala v ledeni vodi. Na srečo je bila voda plitva. Izidor ju je spravil na breg in vsi trije so stekli k Timu domov.

Otroci so jokali in se opravičevali, vsak po svoje. Matjaž jih je že preoblekel v suha oblačila, skuhal čaj z malinami in zakuril savno. Po kopeli so od izčrpanosti takoj zaspali. Midva pa sva ostala budna do jutra. Pogovarjala sva se o vsem: o izgubah, preteklosti, strahovih in tihem upanju. Priznal mi je, da me je sanjal še preden sva se srečala v šoli. Povedala sem mu, da se je tudi meni prikazal v sanjah. Ko se je zdanilo, je izrekel tisto, kar sem tudi sama čutila – da bi lahko skupaj začela znova.

Mesec dni pozneje sem spoznala njegovo mamo, Ivanko Kralj. Previdno je odprla temo najinih izgub in hitro pokazala, kako zelo ji je mar. Otroke je že poznala, saj so pogosto prihajali k njim na obisk, in govorila je o njih z iskreno toplino. Otroci so jo takoj vzeli za svojo babulo, Matjaža pa brez spodbude začeli klicati oče.

Danes smo prava družina. Zdelo se je, kot da se poznamo od nekdaj. Pred pol leta sta se nam pridružila še dvojčka, Jaka Jereb in Ela Grilc. Sama načrtujem vrnitev v šolo v novem šolskem letu; Angelca Kovač mi je obljubila, da bomo našli rešitev, da bom lahko usklajevala poučevanje in materinstvo. Z ljubečim možem, otroki in srčno družino vem, da nas čaka lepo prihodnje poglavje.

Article continuation

Resnične Zgodbe