Ko sta babica in dedek na Hano Metelko uredila darilno pogodbo za stanovanje, so ji prijateljice skoraj v en glas ponavljale isto zgodbo.
»Ti imaš pa res srečo,« so ji govorile. »Vesna Ilc se še vedno muči z zbiranjem denarja za polog za enosobno stanovanje. Jaz še vedno živim pri starših, za najem si ne morem privoščiti. Tina Kapun z možem plačuje najemnino vsak mesec, ti pa si kar tako dobila trosobno stanovanje. Stanovanjsko vprašanje je zate rešeno – lahko se poročiš, imaš otroke in živiš brez skrbi,« je z rahlim vzdihom razlagala njena prijateljica Andreja Klement.
»Saj tam še vedno živita babica in dedek,« je previdno ugovarjala Hana, čeprav ji je občutek, da je formalno lastnica, seveda godil.
»Pa naj živita, ampak saj nista več mlada. Skoraj osemdeset let imata, kajne? Oprosti, da tako rečem,« je nadaljevala Andreja. »Dokler boš končala študij in se morda poročila, bo minilo še ogromno časa. Tina in Vesna vsak mesec pustita skoraj polovico plače za stanovanje, ti pa imaš že zdaj vse urejeno. Ne misli, da ti zavidam, ampak to je res nekaj posebnega.«
Resnica je bila, da je Hana babico in dedka od nekdaj imela zelo rada. Kot otrok je pri njima pogosto preživljala počitnice in imela celo svojo sobo. To stanovanje ji nikoli ni bilo tuje – bilo je kot njen drugi dom. Babica in dedek sta živela vsak v svojem delu stanovanja, vsak s svojo sobo.

Razlog je bil povsem preprost. Dedek je oboževal ročna dela; imel je svojo majhno delavnico, polno orodja in drobnarij. Tam je stal majhen televizor in kavč, na katerem je pogosto zaspal, ko ga je pozno ponoči premagal spanec. Smrčanje je bilo neizogibno.
Babica pa ob dedkovem smrčanju ni mogla spati. Poleg tega je rada pletla, ob njej pa se je skoraj vedno stiskal maček Barsik, ki je komaj čakal, da pograbi klobčič volne. Njena soba je bila vedno urejena, topla in prijetna. Tudi pri dedku je bilo zanimivo – police so bile polne njegovih izdelkov, s katerimi se je Hana kot otrok pogosto igrala. Zdelo se ji je, da babica in dedek živita v popolni složnosti, skoraj pravljično.
Povsem drugače kot njeni starši, ki so se pogosto prepirali in povzdigovali glas, tudi nad njo. Nekega dne pa je Hana povsem po naključju ujela njun pogovor in jo je presenetil.
»Še dobro, da nisi tak kot tvoj oče,« je mama tiho rekla očetu v kuhinji. »S starostjo se je sicer umiril, ampak kako je znal Mariji Lovenjak greniti življenje. Kolikokrat sta bila tik pred ločitvijo.«
»Hvala bogu, da do tega ni prišlo. Oče ima res težak značaj in še precej je hodil naokrog. Mama ni bila ravno kuharica – takoj jo je kritiziral. Malo prahu je opazil in že je godrnjal, poleg tega jo je stalno primerjal z drugimi. Povsem različna sta bila. Mama je več zaslužila, on pa je hotel, da skrbi za dom.«
»Mislim, da je sploh ni zares ljubil, ampak kaj pomaga zdaj o tem govoriti. Glavno, da sta še skupaj,« je rekla mama, nato pa opazila Hano in hitro spremenila temo. »O, poglej, naša Hana je tu. Raje gremo pit čaj, oče je prinesel torto.«
»Hvala, mama, ampak torto bom izpustila, od sladkega se hitro zrediš,« je odgovorila Hana.
