Ko je zapustila stavbo, je Nataša Klančnik sedla na klop pred vhodom. V dlaneh je čutila tresenje, kot bi telo šele zdaj dohitelo odločitev. Iz žepa je potegnila telefon in Gorazdu Kovaču napisala kratko, brez olepševanja: Stanovanje je moje. Imaš mesec dni, da se izseliš.
Poklical jo je skoraj takoj. Glas na drugi strani je bil hripav od jeze, besede so se zaletavale druga v drugo – govoril je o nezakonitosti, o tožbah, o tem, da se bo boril do konca. Nataša je poslušala brez komentarja, nato pa mirno, skoraj utrujeno rekla, da je on prenehal odplačevati kredit. Če ne bi ukrepala, bi banka brez pomisleka vzela stanovanje obema. Razmere je rešila sama. In zdaj je to njen dom. Samo njen.
Gorazd je poskušal srečo še na sodišču, vendar brez uspeha. Tri tedne kasneje je odšel, stvari je odnesel v času, ko je ni bilo doma. Milena Žagar ji je poslala sporočilo, polno očitkov, da je razdrla družino in da se ji bo to še vrnilo. Nataša številke ni niti shranila – preprosto jo je blokirala.
Prenovo stanovanja je prevzela ekipa mojstrov. Vodja del, Matija Ferk, je bil moški v srednjih tridesetih, tih, z nekoliko utrujenim pogledom. Ni se zapletal v pogovore, delal je natančno in po urniku. Nekega dne, ko je Nataša sedela na okenski polici in opazovala delo, je mimogrede pripomnil, da redko sreča žensko, ki sama sprejema vse odločitve. Po njegovih izkušnjah običajno poveljujejo možje.
Povedala mu je, da moža nima. Matija je samo pokimal in nadaljeval z delom, brez vprašanj in brez pomilovanja.
Čez mesec dni je bilo vse končano. Stala je sredi praznega, svetlega stanovanja, ki je dišalo po sveži barvi. Njeno stanovanje. Brez Gorazda, brez njegove matere, brez vsiljenih glasov. Ko je Matija zadnjič prišel po orodje, ji je pustil vizitko in rekel, naj ga pokliče, če bo še kaj potrebovala.
Poklicala ga je teden dni kasneje. Ne zaradi popravil. Dobila sta se v kavarni, pogovor je stekel sam od sebe. Nataša mu je povedala svojo zgodbo, on pa je poslušal brez prekinjanja, brez nasvetov. Na koncu je le tiho rekel, da je močna – in da je to redkost. Nasmehnila se je iskreno, prvič po dolgem času.
Pol leta pozneje ji je Gorazd pozno zvečer pisal. Sedela je v kuhinji z odprtim prenosnikom, Matija je ob njej risal načrte. Sporočilo je bilo kratko: mati je zbolela, denarja za zdravljenje nimata, ali lahko pomaga. Nataša je pogledala zaslon, nato njega. Matija je ujel njen pogled in vprašal, kaj bo storila. Odgovorila je, da nič. Telefon je zaklenila in rekla, da je Milena Žagar vedno govorila, kako sveta je družina – naj zanjo poskrbi sin.
Gorazd se ni več oglasil. Prek znancev je izvedela, da z materjo živi v majhnem najetem stanovanju, dela na dveh koncih in komaj shaja. Milena vsem razlaga, da ji je snaha vzela dom. Nataša ob tem ni čutila ne sočutja ne zmagoslavja. Le praznino tam, kjer je nekoč bilo nekaj pomembnega. Vsak je izbral svojo stran. Tudi ona – sebe.
Nekega dne sta z Matijo hodila mimo trgovskega centra, kjer je delal Gorazd. Stal je pred vhodom v uniformi prodajalca, na odmoru, sključen in vidno starejši. Na klopi ob njem je Milena čakala s težkimi vrečkami. Nataša je šla mimo brez ustavljanja. Matija ji je stisnil roko in jo vprašal, ali ji je žal. Odvrnila je, da niti za trenutek.
Zvečer sta sedela v kuhinji, večerjala in se pogovarjala o načrtih. Navaden večer, tih in miren, brez očitkov. Nataša je stopila k oknu. Mesto je žarelo v večernih lučeh. S prsti je zdrsnila po okenski polici – nekoč je tam stala Milena in ukazovala, kam sodijo rože. Zdaj so tam stale knjige in fotografije z Matijo.
»Veš,« je rekla, ne da bi se obrnila, »ko so živeli tukaj, sem vsak dan mislila, da to ni moje življenje. Da sem se nekje hudo zmotila.«
