«S KOM SI RODILA TEGA OTROKA?!» — zarjovel Tomaž, v kriku polnem besa in ponižanja

Srhljiva družinska izdaja zlomi dušo in upanje.
Zgodbe

Trmasti potezi družine, ki so se prenašale iz roda v rod, so se, kot kaže, dečka popolnoma obšle.

Vesna Sternad je nekega večera zbrala pogum in zelo previdno nagovorila Tomaža Kotnika. Glas je imela tih, skoraj neznaten, kot bi se bala lastnih misli – bog ne daj, da bi jo slišal Rok Pristov in ujel vsaj drobec pogovora.

»Tomaž, poglej ga še enkrat … Saj vidiš, da nama sploh ni podoben,« je zašepetala.

Mož je brezvoljno zamahnil z roko, pogleda pa ni odmaknil z zaslona.

»Vesna, nehaj že. Mama je že neštetokrat rekla, da je po pradedu. Geni znajo presenetiti. Če dvomiš, pojdi k genetiku. Ali pa mi hočeš povedati, da ga nimaš več rada?«

Te besede so jo zarezale globlje, kot bi si bil pripravljen priznati. Roka je ljubila z vsem srcem. Prav zato jo je razjeda dvoma, ki se je odprla v njej, mučila iz dneva v dan. Vsaka vročina, vsaka modrica je v njej sprožila paničen strah. Nenehna tesnoba jo je razjedala od znotraj.

Najodločneje je svojo resnico branila tašča, Zdenka Leban. Ni dovolila niti sence dvoma.

»Kakšne neumnosti govoriš!« je ostro odrezala in vnuka skoraj iztrgala iz Vesninih rok. »To je moj vnuk, moja kri! Veseli se, da je otrok zdrav, in nehaj z izmišljevanjem!«

V njenem glasu je bila ledena, neomajna gotovost, ob kateri so se Vesni po hrbtu sprehodile mravljince. Kot da se za tem tonom skriva nekaj več. Nekaj … nevarnega.

Molčala je. Strah in krivdo je potisnila globoko vase, a srce ji je še naprej prigovarjalo: »Nekaj ni prav. Nekaj strašnega …«

Vse se je sesulo nekega poletnega dne. Rok je padel s kolesa in si zlomil nogo. Zlom je bil zapleten, sledili so reševalci, bolnišnični vrvež in napetost. Zdravnik je povedal, da bo potrebna operacija in morda tudi transfuzija krvi.

»Imam ustrezno krvno skupino, vzemite mojo,« se je nemudoma ponudil Tomaž in zavihal rokav.

Pred posegom so opravili rutinske preiskave. Nato je iz laboratorija stopil starejši kirurg, v rokah je držal izvide in strmel vanje, kot bi zagledal prikazen.

»Oprostite … to ne more biti res,« je tiho izrekel. »Pri otroku je druga krvna skupina,« je dodal in v zraku pustil težo besed, ki so obetale razkritje v naslednjem trenutku.

Article continuation

Resnične Zgodbe