«Tri mesece bom odsotna,» — hitro in mehko je rekla ter ji položila ključe v dlan

Pogumna, ganljiva poteza, a morda neprevidna.
Zgodbe

…je zdrsnil skozi vrata terminala, ona pa je za hip obstala, ker jo je presenetil nujen klic Bogdana Šketa. Pogovor ni trajal dolgo in ni prinesel ničesar oprijemljivega. Nobenih novih sledi, nobenih ljudi, ki bi karkoli videli ali slišali, nobene drobne razpoke v temi, ki bi obljubljala odgovor. Ko je prekinila zvezo, je Vesna skoraj tekla. Do zaključka prijave je ostalo manj kot pol ure in zamuda ni bila možnost. Poslovni partnerji iz tujine zagotovo ne bi čakali, če bi zamudila let.

Tik pred vhodom v terminal jo je nekaj zadržalo. Na betonskem robu ob stavbi je sedela mlada ženska, komaj čez trideset, v naročju pa je držala otroka. Prizor sam po sebi ne bi bil nič posebnega, a Vesna se je kljub naglici ustavila. Ženska je imela na sebi star, očitno prevelik plašč, lase razmršene, kot da jih že dolgo ni razčesala. Toda obraz … obraz je bil presenetljivo lep. Pravilne poteze, mehka polnost ustnic in velike rjave oči, v katerih se je mešala utrujenost z nečim tihim in pokončnim. Otrok, komaj še dojenček, je bil ovit v tanek odejici, povsem neprimerni za hladno jesensko jutro.

Vesna je sprva hotela nadaljevati pot. Ura jo je priganjala, odgovornosti so jo čakale za varnostno kontrolo. A noge so se ji kar same ustavile. Morda so bile to ženske oči, v katerih ni bilo prošnje, le tiha vztrajnost. Morda način, kako je z obema rokama grela otroka, kakor da bi ga hotela zaščititi pred vsem svetom.

»Oprostite,« je stopila bliže. »Ste v redu?«

Ženska se je zdrznila in jo previdno pogledala, kot bi pričakovala neprijetno vprašanje ali očitek.

»Da … v redu sva,« je tiho odgovorila in otroka še močneje pritisnila k sebi.

»Ne želim biti vsiljiva, ampak … imate kam iti?«

Odgovor ni prišel takoj. Ženska je za trenutek umaknila pogled, kot da se odloča, ali bo povedala resnico neznanki.

»Trenutno ne. Ampak bova že,« je rekla nazadnje.

Vesna je pogledala spečega malčka. Po modri kapici je sklepala, da gre za fantka, starega morda leto dni, komaj kaj več. In v tistem trenutku jo je prešinila misel, ki jo je zabolela globoko v prsih: kaj pa, če nekje zdaj tako sedi tudi njena mama? Sama, brez moči, in ljudje hodijo mimo, ne da bi se ustavili. Kaj, če nekdo pogleda stran, tako kot je tudi ona sprva hotela?

»Poslušajte,« je rekla in odprla torbico. Iz nje je vzela šop ključev. »Imam hišico zunaj mesta. Kakih štirideset kilometrov od tu. Odhajam za dlje časa, več mesecev me ne bo. Hiša je prazna. Bi bili pripravljeni tam začasno bivati?«

Ženska jo je gledala, kot da ne razume slišanega, kot da ji je nekdo nenadoma ponudil nemogoče.

»Kaj? Ampak … zakaj? Saj me sploh ne poznate.«

»In?« se je Vesna rahlo nasmehnila ter ji podala ključe. »Imate majhnega otroka. Potrebujeta streho nad glavo. Jaz jo imam in trenutno sameva.«

»Ne morem … kar tako,« je zajecljala. »To je preveč.«

Otrok se je v tistem prebudil, se premaknil in tiho zajokal. Mati ga je začela zibati, Vesna pa je opazila, kako ji roke trepetajo – morda od mraza, morda od izčrpanosti.

»Tri mesece bom na službenih poteh,« je mirno ponovila Vesna. »Ostanita tam vsaj toliko časa.«

»Tri mesece?« je ženska še vedno oklevala. »Zakaj to počnete?«

Vesna je za hip umolknila. Sama sebi ni znala jasno odgovoriti. Nikoli ni bila impulzivna, še posebej ne pri takšnih odločitvah. Spustiti neznanca v svoj dom je bilo vse prej kot razumno. A notranji glas ji je šepetal, da je prav.

»Ker je moja mama izginila,« je končno rekla. »In ne vem, kje je, ali je na varnem. Želim verjeti, da če bo nekje potrebovala pomoč, ji bo nekdo ponudil roko. Tako, kot jo jaz zdaj ponujam vam.«

Ženska je počasi iztegnila roko in sprejela ključe. Oči so se ji napolnile s solzami.

»Hvala,« je zašepetala. »Res ne vem, kako … Ime mi je Klara. To pa je Jakob.«

»Vesna,« se je predstavila. »Zdaj pa moram teči, zamujam na let. Takoj bom poklicala voznika, da vaju odpelje.«

Poklicala je Jožeta Pristova, dolgoletnega voznika.

»Jože, si še na parkirišču?«

»Sem, gospa Vesna. Je kaj narobe?«

»Prosim, zapelji do vhoda. Prišla bo gospa z majhnim otrokom, Klara ji je ime. Odpelji ju na mojo hišico.«

»Na hišico?« se je začudil.

»Da,« je hitro dodala navodila. »In spotoma kupi vse potrebno. Hrano, otroška oblačila, plenice, mleko … kar potrebujeta.«

»V redu, takoj pridem.«

Vesna se je obrnila h Klari. »Poskrbljeno bo. V hiši je vse – posteljnina, kuhinja, ogrevanje. Se boste že znašli.«

»Rešili ste naju,« je rekla Klara s tresočim glasom.

»Ne,« je Vesna odkimala. »Samo pomagala.«

Ko se je že obrnila proti vhodu, jo je Klara še poklicala: »Upam, da boste našli svojo mamo.«

Vesna je samo pokimala in pohitela naprej, grlo ji je stiskala tišina.

Pri okencu za prijavo jo je nestrpno čakal Borut Brunčič.

»Vesna, še tri minute! Kje ste bili?«

»Oprosti, zavleklo se je,« je rekla in izročila dokumente.

Borut jo je opazoval z nenavadno resnim pogledom. »Se je kaj zgodilo?«

»Nekaj sem storila.«

»Kar pomeni?«

»Ključe hišice sem dala ženski brez doma. Z otrokom.«

Borut je obstal. »Prosim?«

»Tam bosta živela, dokler me ne bo.«

»Se vam ne zdi to … tvegano? Saj ju ne poznate.«

Vesna se je ustavila in ga pogledala naravnost. »Ne bojim se. V njenih očeh ni bilo laži.«

Borut je zavzdihnil. »Upam, da imate prav.«

Skupaj sta šla skozi kontrolo. V čakalnici je Vesna sedla, izčrpana.

»Zaradi mame?« jo je tiho vprašal.

»Morda,« je priznala. »Morda zaradi krivde.«

Ko so vkrcavali potnike, ni imela nobenih novih sporočil. Na letalu je sedla k oknu. Ko je letalo vzletelo, je mesto spodaj izginjalo, skupaj z vsemi vprašanji brez odgovorov.

V naslednjih mesecih so dnevi minevali v hotelih in sejnih sobah. Vesna je vsak večer klicala Sonjo Hanžek. Vedno enak odgovor: nič novega. Tudi Bogdan Šket ni imel več kaj dodati. Pogajanja so bila izčrpavajoča, investitorji neusmiljeni. Šest mesecev se je raztegnilo kot neskončen tunel.

Ko se je končno vrnila domov, je bil posel zaključen. Uspeh je bil popoln – na papirju. V srcu je ostala praznina.

»Domov ali na hišico?« jo je vprašal Borut.

Vesna se je zdrznila. »Na hišico. Čas je.«

Jože jo je peljal po znani cesti, mimo polj in gozda. Pripovedoval ji je, kako je Klara našla delo, kako je Jakob shodil. Vesna je poslušala in v njej se je mešala bolečina in tiho upanje.

Ko so zapeljali z glavne ceste, je vedela, da se približuje nečemu, kar bo spremenilo njen pogled na zadnjih šest mesecev – in morda na vse, kar jo še čaka.

Article continuation

Resnične Zgodbe