«Za mamo sem že vedel, da je umrla» — zadržano je povedal Valentin

Srhljivo, koliko hladne sebičnosti se je pokazalo.
Zgodbe

Karmen Šilc je možu, ki se je pravkar vrnil iz službe, nalila krožnik vroče juhe in se usedla k mizi poleg njega. Pustila mu je nekaj minut, da se okrepča in da mu misli nehajo begati, potem pa je odprla temo, ki ji je že dolgo ležala na jeziku in je ni več nameravala odlašati.

»Gregor, glede tvoje mame morava končno sprejeti odločitev. September je že skoraj mimo, ona pa sama v tisti vasi zime ne bo zmogla. Nima pripravljenih drv, s čim bo sploh ogrevala tisto staro hišo? Saj veš, stara je že petinsedemdeset let.«

Mož je odložil žlico in jo pogledal čez rob krožnika. »In kaj naj bi po tvojem storili?«

»Gregor, ali se norčuješ iz mene? O tem ti govorim že od lani. Treba jo je namestiti v zasebni dom za starejše. Mesečno to stane štirideset tisoč evrov. Njena pokojnina znaša dvajset tisoč, hišo pa bi prepisala nate. Sama vrednost tiste hiše presega tri milijone evrov. Pa realno – koliko časa ji je še ostalo? Leto, dve?«

Gregor je brezbrižno zamahnil z roko. »Naj bo za zdaj še tam. Dedujem tako ali tako jaz, saj veš, moja sestra je umrla.«

»Kaj pa njen sin, Valentin Golob? Če se kdaj vrne?«

»Karmen, od kod pa naj bi se vrnil? Iz zapora? S takim značajem se od tam nikoli ne bo pobral, in če bi mu to celo uspelo, bi bil čez mesec dni spet nazaj.«

Žena ni popustila. »Si res pripravljen tvegati, da ti bo mama pozimi zmrznila? Kdaj si jo sploh nazadnje obiskal?«

»Spomladi, ko smo sadili krompir,« je skomignil.

»No, vidiš. Morda je že umrla, pa tega sploh ne veš.«

»Takrat je bila čisto v redu,« je odgovoril mirno. »Poleg tega bi sosedje zagotovo poklicali, če bi se kaj zgodilo.«

»Jutri gremo vsi skupaj, tudi s sinovoma,« je odločno rekla. »Izkopali bomo krompir in se resno pogovorili o domu za ostarele. Imam lep prospekt, da bo videla, kako lepo tam skrbijo za ljudi. Ti pa se dogovori, da hišo prepiše nate.«

»Res je, krompir je že čas spraviti,« je pripomnil.

»Kaj ima zdaj krompir s tem?« je planila. »Govorila bova o hiši, jasno?«

»Dobro, bom,« je popustil.

»Gregor, če bi to uredili, bi si lahko brez skrbi privoščili tudi nov avto,« je zaključila in mu pomenljivo pogledala v oči.

Article continuation

Resnične Zgodbe