«Pozabila sva» — mirno je odvrnil Valentin in posnemal njen gib

Kako je lahko mati tako hladna in krivična?
Zgodbe

»Začni z obnovo, jaz pa vam bom stanovanje podarila kot poročno darilo,« je mama rekla z glasom, ki ni dopuščal dvoma in je zvenel skoraj slavnostno.

Valentin Metelko se je z neverjetnim zagonom lotil zahtevnega projekta, ki se je kmalu izkazal za precej dolgotrajnega. Dela so se vlekla mesece in mesece. Ko je prišel do faze zaključnih posegov, se je zavestno ustavil in sklenil, da bo z zaključki počakal do poroke. Polona Ferk je namreč želela sama izbrati tapete, talne obloge in pohištvo, Valentin pa ji te želje ni hotel kratiti. Ves čas obnove sta mlada živela vsak pri svojih starših in v mislih že gradila skupno življenje, ki se bo začelo tisti dan, ko se bosta vselila v prenovljeno stanovanje in zaživela kot prava družina.

Tatjana Grilc ni minil dan, da ne bi omenila, kako srečna sta, kako se je njena življenjska sreča prenesla na sina in kako enostaven začetek samostojnosti mu je omogočila.

»No, vidiš, sine! Kakšno velikodušno mamo imaš,« je ponavljala skoraj vsak teden. »Drugi starši od otrok zahtevajo denar, jaz pa vama takoj stojim ob strani. Na kateri stopnji pa si zdaj z deli?«

»Vse staro sem odstranil,« ji je poročal. »Odvozil sem smeti, odstranil okna in razbil stare pode. Razmišljam, da bi eno steno porušil in postavil novo, ker je stara komaj še stala. Kaj praviš?«

»Podri jo, seveda jo podri!« ga je brez pomisleka spodbujala. »Saj nočeta živeti v nevarnem stanovanju!«

»Res je, ampak to pomeni dodatne stroške. Bi mi lahko vsaj malo pomagala?«

»Od kod pa, Valentin?« je takoj zavrnila. »Saj veš, kako nizko plačo imam. Iskreno, sram bi te moralo biti, da sploh vprašaš. Ti bi moral meni pomagati, ne pa obratno. Jaz vama že tako dajem stanovanje, ki bi ga lahko prodala, saj mi ga je zapustil tvoj oče. Veliko staršev otrokom kar tako podari nepremičnino?«

»V redu, mama, razumem,« je sklenil pogovor.

»Prosi svojo Polono,« je še dodala. »Navsezadnje bo tudi ona tam gospodarica. Lahko bi kaj prispevala.«

Valentin si ni drznil prositi denarja od dekleta, zato je našel druge rešitve in vse uredil sam.

Polona je pogosto prihajala v bodoče skupno domovanje in mu, kolikor je le zmogla, pomagala pri delih. Tatjana v stanovanje ni stopila niti enkrat od takrat, ko je v njem še živela njena tašča. Po njenem mnenju je bilo pobiranje najemnine od najemnikov mogoče urediti tudi drugače, zato se ji ni zdelo potrebno, da bi se osebno ukvarjala s stanjem nepremičnine. Morda je prav zato v njeni predstavi stanovanje ostajalo nekaj dragocenega in brezhibnega. Bolj ko je Valentin vanj vlagal svoj čas, energijo in denar, bolj ga je začel razjedati dvom, ali je bila odločitev za to zgodbo sploh pametna.

Večina pogovorov se je vrtela okoli obnove, kar pa ni izrinilo drugih tem in ni skalilo topline med zaljubljencema. Po letu in pol od začetka del je Valentin Poloni končno postavil vprašanje, ki ga je že dolgo nosil v sebi, in začela sta s pripravami na poroko. Tatjana je večkrat ponovila obljubo, da bo stanovanje njuno poročno darilo, pri čemer je zatrjevala, da je treba urediti le še nekaj papirjev.

Na poroki je pred vsemi zbrano in ponosno razglasila, da mladoporočencema podarja njuno družinsko gnezdo v samem središču mesta.

»Če bi ne vedel bolje, bi rekel, da nama podarja penthouse z razgledom, ne pa majhnega enosobnega stanovanja, ki je še pred kratkim spominjalo na zanemarjeno luknjo,« je Valentin pozneje v šali pripomnil.

»Res, ko se spomnim, kakšno je bilo, me kar strese,« je pritrdila Polona. »Ne morem verjeti, da si ga spravil v takšno stanje.«

»Zdaj naju čaka še vselitev in pravo življenje,« se je nasmehnil.

»Denar, ki sva ga dobila za poroko, lahko porabiva za končno opremo, potem pa bova videla, kako naprej. Valentin, je tvoja mama že uredila prepis stanovanja?«

»Ne še. Rekla je, da bo vse po poroki. Če je obljubila, bo že držala besedo.«

Prav tu pa sta mladoporočenca storila napako, ki se jima je pozneje boleče maščevala.

Medtem ko sta še lebdeča v sreči po poroki urejala zadnje podrobnosti v stanovanju, kupovala pohištvo in belo tehniko, ju je Tatjana hranila z neskončnimi zagotovili, da bo vse kmalu urejeno, da bo »tako, kot je treba«.

Minilo je prvo leto. Nato še drugo.

»Valentin, resno, pogovori se z njo,« je Polona nekega dne obupano rekla. »To ni več smešno. Tako pompozno je razglasila darilo, zdaj pa se dela, kot da ni nič. Jaz ji ne verjamem več.«

»Če bi vedela, kolikokrat sem jo že spomnil, prosil, celo se sprl,« je vzdihnil. »Z njo je, kot da govoriš v zid. Enkrat nima časa, drugič je bolna, tretjič pozabi na termin pri notarju. In vsakič se pogovor konča pri tem, kako je ona čudovita mama in kako midva nimava zaupanja vanjo.«

»Po svoje ima prav,« jo je Polona skušala pomiriti, čeprav sama ni bila prepričana. »Saj te ne bo ogoljufala, edini sin si. Če je obljubila, bo že izpolnila.«

»Prav na to igra,« je prikimal. »Govori, da sem tako ali tako edini dedič in da bo stanovanje nekoč moje, če ne zdaj pa pozneje. Pa še, da ni treba po nepotrebnem zapravljati za prepis. Mene pa je vedno bolj sram pred tabo. Denar vlagava oba, lastnik pa sem na papirju samo jaz.«

»Saj me ne boš prikrajšal,« se je nasmehnila, a tudi njej so se po glavi podile enake misli kot njemu.

Pet let pozneje je mlada družina že s hudimi prepiri zahtevala, da Tatjana končno uredi dokumente, saj so vložki v stanovanje že zdavnaj presegli razumno mejo in so poleg obnove morali poravnati še vse dolgove, ki so se v njem nabrali skozi leta.

Article continuation

Resnične Zgodbe