«Ti želiš moje dedovanje spremeniti v vozovnico za lastno udobje» — odgovorila je tiho, skoraj zadušeno

Kako sebično in pohlepno je bilo to!
Zgodbe

— Kaj pa to pomeni? — se je Ana Pirc oglasila z glasom, ki je zarezal ostro in brez opozorila. — Ali se ti in tvoja mama pogosto pogovarjata o tem, kako bi razpolagala z mojo dediščino?

Rudi Benedetti je v hipu izgubil barvo v obrazu, kot človek, ki so ga ujeli pri dejanju, ki ga ne bi smel nihče videti.

— Si prisluškovala? — je siknil, besede so bile kisle, skoraj jedke.

— Ne, Rudi, — je odgovorila mirno, a z napetostjo, ki je tresla vsak zlog. — Po naključju sem slišala, kako si razlagal svoje načrte glede MOJEGA stanovanja. — Ni mogla več zadrževati misli. Dolgo zadrževana jeza se je razlila kot reka, ki je prebila jez.

Rudi je sunkovito vstal in segel proti njej, kot da bi jo lahko z dotikom umiril. Ana se je umaknila nagonsko, kot da bi se branila pred plamenom.

— Ana, prosim, ne dramatiziraj, — je dejal s skoraj uspavalnim tonom, ki naj bi pomiril razmere. — Samo razmišljam o tem, da bi imela urejeno, varno prihodnost.

— Varno prihodnost? — njen glas je postal hladen, skoraj brez barve. — In kaj, če bi za spremembo tudi ti kaj prispeval k njej? Recimo, da si poiščeš službo?

Rudi je stisnil čeljust, pogled se mu je stemnil.

— Kaj ima to veze? — je povzdignil glas in pozabil na previdnost. — Imamo možnost stabilnega prihodka, ti pa vse zapletaš zaradi nekih čustvenih navezanosti …

— Zaradi neumnosti? — ga je prekinila, v njej je zavrela vročina. — Torej so spomini na moje starše, moja čustva, zate neumnost?

Za trenutek je obmolknil, zavedajoč se, da je prestopil mejo. Pogoltnil je slino in skušal spremeniti smer pogovora.

— Draga, nisem mislil tako, — je rekel mehkeje, a Ana je vedela, da so besede prazne. — Samo razmisli, kaj bi to pomenilo za naju. Lahko bi …

— Ne, — ga je prekinila odločno. — Stanovanja ne bom oddajala. Konec razprave.

— Kako si lahko tako sebična? — je vzrojil in stopil okoli mize, kot da bi bil v areni. — Tvoj mož sem! Odločitve morava sprejemati skupaj!

— Skupaj? — se je grenko zasmehnila. — In ko si z Bogdano Repanšek razpravljal o mojem stanovanju, je bilo to po tvoje “skupaj”?

Rudi je obstal, brez odgovora. Ni znal razložiti pogleda, ki mu ga je namenila. Prvič v vseh letih zakona je začutil, da jo izgublja. Ne kot ženo, temveč kot človeka. Usta je odprl, a besed ni našel.

— Saj sem bil vedno ob tebi, — je končno izdavil skoraj neslišno.

— Res? — Ana je prekrižala roke. — Takrat, ko si cele dneve ostajal doma in zavračal iskanje službe? Ali takrat, ko si za mojim hrbtom koval načrte z mamo?

Sedla je v star naslanjač, ki je nekoč pripadal njenim staršem. Obrabljen žamet je še vedno nosil znan vonj njene mame. Kolikokrat je v njem sedela, sanjala o toplem domu in trdni družini. Zdaj so se te sanje sesule kot hišica iz kart, soočene z neusmiljeno resničnostjo.

— Veš, Rudi, — je rekla tiho, — res sem te imela rada. Verjela sem, da bova skupaj ustvarila nekaj pravega.

Rudi se je sesedel na rob kavča, videti je bil izgubljen, skoraj nemočen.

— Ali ni to tudi moja želja? Da zgradiva prihodnost? — je vprašal, glas mu je zvenel obupano.

Ana je počasi zmajala z glavo.

— Ne, — je odgovorila mirno. — Ti hočeš živeti udobno na račun moje dediščine. To ni isto.

— Do tebe nisem pošten? — je ugovarjal in znova segel proti njeni roki, a se je umaknila. — Tvoja dediščina je del najine skupne poti.

Ana se je zasmejala, a smeh je bil votel in poln grenkobe. Zvenel je boleče, kot drobci stekla. Rudi je obmolknil, saj ni razumel, kaj jo je pripeljalo do tega.

— Kaj je tu smešnega? — je vprašal z napetim obrazom.

— Veš, kaj je res smešno? — je rekla, ko si je brisala solze, ki niso imele nič skupnega z veseljem. — Kako govoriš o “najini prihodnosti”, v resnici pa misliš na uporabo mojega premoženja. Kje je v tem “najinem” tvoj delež, Rudi?

Rudi je znova pobledel, njegov pogled je postal prazen, kot stara razbita ogledalna slika.

— Torej misliš, da sem zajedavec? — je iztisnil, vsaka beseda je bila težka.

Ana ga je pogledala naravnost, brez olepševanja.

— Ali pa nisem? — je odgovorila brez izmikanja. — Kdaj si nazadnje prispeval denar? Kdaj si se resno lotil iskanja dela? Ves čas samo računaš na to, kar imam jaz.

Rudi je vstal, obraz mu je bil popačen od jeze in zmede.

— Iskal sem priložnosti! — glas se mu je tresel. — Razmišljal sem, kako izboljšati najino življenje!

— Ne, Rudi, — je rekla Ana in zmajevala z glavo, kot da govori o nekom drugem. — Iskal si načine, kako izkoristiti to, kar imam jaz. To ni isto.

Soba je počasi tonila v težko, zadušljivo tišino, ki je napovedovala, da najhujše še ni bilo izrečeno.

Article continuation

Resnične Zgodbe