…je nadaljeval, komaj slišno. – Preprosto nisem vedel, kako bi začel.
– Seveda, – je Polona Forštnarič rahlo privzdignila ustnice, a v njenem pogledu ni bilo topline. – Težko je izbrati prave besede, kadar že nekaj časa živiš razcepljeno življenje. Kako dolgo že? Leto? Morda dve?
– Deset mesecev, – je izdavil Matej Furlan, skoraj brez glasu.
Prikimala je, kot da je slišala le potrditev nečesa, kar ji je bilo jasno že dolgo.
– In posojilo? Tudi to si najel zanjo?
– Ne! – je sunkovito dvignil glavo. – Kredit je bil za obnovo vikenda. Saj veš!
– Vem, – je mirno odvrnila. – Le da se tam še vedno ni premaknilo nič, denar pa je izpuhtel. Večerje, hoteli, darila, zlatarne … Res misliš, da ne znam seštevati?
Matej je znova povesil pogled. Del sredstev je res končal pri Zali Urh, mladi profesorici slovenščine, ki se je šoli pridružila prejšnje leto. Ni iskal razmerja, ni ga načrtoval. Zgodilo se je mimogrede: pogovor po službi, dolga razprava o pesmih, naključen dotik. Nato še eden. In nenadoma se je znašel ujet v občutke, ki jih je imel za vedno izgubljene.
– Oprosti, – je iztisnil, kot da bi ena sama beseda lahko zakrpala razpoke.
– Za kaj točno? – je vprašala Polona, medtem ko je vstala in začela pospravljati mizo. – Za prevaro? Za laži? Za zapravljen denar? Ali morda za to, da sem prodala tvojo zbirko?
– Za vse, – je rekel in zrl v leseno površino pred seboj. – Nisem si želel, da bi se razpletlo tako.
Posodo je odložila v korito in se obrnila k njemu.
– Veš, kaj je pri vsem skupaj najbolj absurdno? Skoraj sem se sprijaznila z nezvestobo. Govorila sem si: kriza srednjih let, očaranost nad mlajšo žensko, minilo bo. Bila sem celo pripravljena počakati, da se naveličaš in prideš nazaj. A ko sem izvedela za kredit in dolgove … – za hip je obstala. – S tem si ogrozil vse nas. Če bi banka ukrepala, bi lahko izgubili stanovanje.
– Do tega ne bi prišlo, – je ugovarjal. – Denar bi nekako našel.
– Kako? Pri svoji ljubici? – se je grenko nasmehnila. – Ali bi končno prodal zbirko? Ne, tega ne bi zmogel. Tega se nisi dotaknil niti zaradi družine. Zato sem to storila jaz.
V njem je završalo. Jeza, bolečina, nemoč – vse naenkrat.
– Nisi imela pravice! – je planil. – Ta zbirka je edino, kar mi je ostalo po očetu. Moj spomin nanj!
– Spomin? – se je ostro obrnila. – Kaj pa jaz? Kaj pa najina hči? Midve sva resnični, živi. Ne listi v mapah. A ti si izbral predmete in drugo žensko, naju pa odrinil.
– To ni res, – je vstal in naredil korak proti njej, a se je umaknila.
– Ne približuj se, – je rekla odločno. – Odločila sem se. Ločila se bova.
Obstal je, kot bi se čas ustavil.
– Ne moreš kar tako …
– Lahko, – ga je prekinila. – Ne gre le za prevaro. Gre za izdajo zaupanja. Za to, da si zaradi svojih kapric tvegal varnost družine. Posojilo je poravnano. Zdaj si lahko svoboden. In jaz tudi.
– Kaj pa Lea Zajc? – je tiho vprašal. – Kaj bova povedala hčerki?
– Resnico. Da odrasli delamo napake in sprejemamo odločitve. Stara je šestnajst let. Razumela bo.
Polona je zapustila kuhinjo, za sabo pustila tišino, hladen vonj po kavi in moža, ki je ostal sam s sesutim občutkom varnosti. Matej je nepremično sedel, skušal razbrati, kako je lahko v nekaj minutah razpadlo vse, kar je gradil dolga leta, in se prvič zares zavedel, da poti nazaj morda ni več.
