«Jaz sem samo kuharica, Rok» — mirno je odvrnila med njegovim obtoževanjem, ko so gostje začeli bruhati

Kruto izkoriščena, končno je izbrala svobodo.
Zgodbe

— Mama je rekla, da je bolje, če letos ostaneš doma. Praznovanje bo zgolj v družinskem krogu.

Rok Kastelic niti za hip ni odmaknil pogleda od telefona. Zdenka Potočnik je obstala s kuhinjsko krpo v roki, sredi kuhinje, kot bi jo nekdo prikoval na tla. Bil je sedemindvajseti december, do novega leta so manjkali trije dnevi, in pravkar so jo še enkrat odrinili iz družine. Spet.

— Kako to misliš, naj ostanem doma?

— Saj veš, kako. Saj se ne boš stiskala, kajne? Pri mami ni ravno neomejeno prostora, — je vendarle dvignil pogled in jo presenečeno ošinil, kot da sprašuje neumnost. — Je pa prosila, da skuhaš. Tukaj imaš seznam.

Pomolil ji je list papirja, popisan z zaokroženo pisavo Slavice Križman. Zdenka ga je prijela previdno, z dvema prstoma, kakor da bi bil vroč.

Žolca. Tri različne solate. Pečena riba. Pite z mesom in jabolki. Narezki iz izbranih dobrot. Na dnu še dodano: »In lepo okrasi, Zdenkica. Navsezadnje pridejo gostje.«

Gostje. Torej je za goste prostor, zanjo pa ne.

— Torej naj pripravim pojedino za dvajset ljudi, sama pa ne smem sesti za mizo.

Ni postavljala vprašanja. Besede je izrekla zgolj zato, da bi preverila, kako zvenijo na glas.

— Tako nekako. Razumeš, imajo svoj krog. Tam bi se počutila odveč.

Dvanajst let zakona. Dvanajst let kuhanja za to sorodstvo ob vsaki obletnici, prazniku in nedeljskem kosilu. Za mizo so jo povabili morda trikrat. Vse ostalo je bilo njeno mesto ob štedilniku: pogreti, prinesti, pospraviti, pomiti.

— Prav, — je mirno rekla Zdenka.

Rok je prikimal in se takoj znova pogreznil v zaslon.

Devetindvajsetega je stala v supermarketu pred vitrino z mesom za žolco. V voziček je romala skoraj polovica njene mesečne plače — prav tisti denar, ki ga je varčevala za zimski plašč. Meso je vzela brez oklevanja, nato še lososa, avokado in ananas za solate. Slavica Križman je imela rada, da je vse »kot se spodobi«.

Doma je kuhala, rezala in mešala. Gibanje rok je bilo mehansko, misli so plavale drugje. Tridesetega decembra je vstala še pred zoro, odločena, da vse dokonča pravočasno, še preden se mesto zares prebudi.

Article continuation

Resnične Zgodbe