«Nikoli več, Matej…» — tiho je izustila in napovedala ločitev

Kruto, a osvobajajoče prelomila je vse okove.
Zgodbe

— Magdalena, no kaj, si že uredila darilno pogodbo na Mateja? Glede dediščine?

Magdalena je obstala sredi zalivanja rož. Tašča, Tatjana, še ni niti slekla plašča, ki je zaudarjal po naftalinu in starem gledališču. Stala je na hodniku njunega majhnega dvosobnega stanovanja in si ogledovala skromno opremo z izrazom, kot da ni prišla na obisk, temveč na inšpekcijo iz sanitarne službe.

— Dober dan, Tatjana. Kakšno darilno pogodbo? — Magdalena je odložila zalivalko. Roke so se ji rahlo tresle. Klara, njena prastrična iz Pirana, je umrla šele pred desetimi dnevi.

— Kako kakšno? Navadno! — tašča je ogorčeno razširila roke in skoraj spustila svojo torbico. — Za stanovanje! Ali kaj ti je že zapustila? Milijone? Ni primerno, da ima ženska tak denar. Mož je glava družine. Matej je glava. Torej morajo biti vsi aktivi pri njem. Tako se spodobi.

Magdalena je pogledala moža. Matej, petinštiridesetletni »glava«, je sedel v kuhinji v razvlečenih trenirkah in z užitkom jedel včerajšnji boršč, ki ga je Magdalena skuhala po dvanajsturni izmeni. Odlepil se je od krožnika, si obrisal usta z zadnjo stranjo dlani in prikimal z napol polnimi usti.

— Mama ima prav, Magdalenca. Tako… bolj dostojanstveno bo. Jaz sem moški. Jaz moram upravljati s financami.

Magdaleni se je začelo trzati oko. Delala je kot svetovalka za parfume v prestižnem oddelku nakupovalnega centra. Zaradi svoje bistroumnosti, karizme in neverjetnega »voha« za ljudi in dišave je sama držala oddelek nad gladino. Oligarhi in njihove zdolgočasene žene so jo klicali »Lepa Magdalena« in se posvetovali z njo. Z eno samo frazo bi lahko prodala stekleničko parfuma za petdeset tisoč evrov.

Matej pa je delal na perutninski farmi kot vodja razreza mesa v obratu. Iskreno se občudoval in pričakoval enako občudovanje tudi od drugih. Vsak večer se vračal domov z zapletenim »vonjavnim šopkom« kurjih peres in krmilne mešanice ter zahteval »pohvalo«, ker »preživlja družino«. Dejstvo, da njegova plača komaj pokrije stroške komunale in njegovih cigaret, raje spregleda.

— Matej, to je moja dediščina — Magdalena se trudila govoriti mirno s tistim tonom glasu ob katerem so stranke topile srce — Klara jo mi jo zapustila osebno.

— No pa kaj! — Tatjana si končno snela s smešno klobučko z glave — Saj si poročena! Torej ni nič več “tvoje”. Je “najino”. In “najino” pomeni Matejevo! Ne more biti ženska bogatejša od moža! To uniči družino! Moški se počuti manjvrednega!

»Kot da bi lahko bil še bolj manjvreden«, si zajedljivo mislila Magdalena a rekla: — Tatjana, prosim vas… ne zdaj… Še nisem prišla k sebi.

— Pa saj ni treba priti k sebi! — tašča se sesedla na stolček ki gačno zaškrtal pod njo — Treba kovati železo dokler vroče! Midva z Matejem sva že premislila… Odločila sva se: to piransko stanovanje moramo prodati! In denar vložiti!

— Kam? — Magdalena odgovor že poznala.

— V Mateja! — ponosno izjavil sam Matej — Sem gledal enega terenca… džipa… “Patriot”. Črnega! Si predstavljaš kako bom zapeljal na farmo?! Ne pa kot en luzer – z avtobusom!

Magdalena zaprla oči. Dediščina ni bila le stanovanje – bila je ogromna “stalinovka” v centru Pirana ter spodobna vsota na bančnem računu. Klara je bila vdova kapitana dolge plovbe – skupaj vrednost okoli petnajst milijonov evrov.

— Matej… o tem bova še govorila… kasneje — ostro rekla Magdalena.

— Kaj pa imava sploh za govoriti?! — zavpila Tatjana — A zdaj boš proti lastni družini?! Se prebrala preveč teh svojih internetov? Magda no glej – to delamo zaradi tebe! Moški ki ima denar – ima samozavest! Prinese vse domov! Ampak moški katerega žena ima več denarja kot on… on bo začel hodit okrog!! Iz čiste užaljenosti!

To pa bil udarec pod pasom: pred leti ja Matej že “hodil okrog”. Z mlado pakiralko s tiste iste farme perutnine… Magdalena skoraj vložila ločitev – a potem ji lezel k nogam prisegal da ga “zaneslo” ter da “samo ti si moja kraljica”. Takrat tudi Tatjana prišla – a krivdo prevalila… na Magdaleno: “Ne skrbiš več zase – zato mož oveni… Moraš ga navdihovati!”

In takrat ga res “navdihnila” – vrgla ven iz hiše za dva tedna; živel pri mami; a hitro pobegnil nazaj ker mama (za razliko od Magdalene) zahtevala naj pomije posodo in odnese smeti…

Zdaj zgodba ponavljala – le kulise bile dražje…

— Mama… ne pritiskaj nanjo… — nenavadno “viteško” rekel Matej — Naša Magda ja pametna… Razume kaj pomeni “družinski proračun” (posebej poudaril besedo “družinski”) … Samo podpiši generalno pooblastilo name za upravljanje računov… In konec zgodbe… Jaz bom vse uredil…

»No evo«, pomislila Magdalena.

— Bom premislila… — hladno rekla ona.

— No-no… Premisli dobro… — Tatjana stisnila ustnice skupaj kot mišnica pred eksplozijo kislega mleka  – Samo naj ne bo tako kot pri Špeli iz tretjega vhoda: tudi ona hotela vse zase-zase-zase… Pa mož ni prenesel sramote – šel k mladi punci! Pa tista pametna bila: takoj vse prepisala nase!

Cirkus odšel šele čez eno uro…

Magdalena pomivala posodo; besno drgnila mastne madeže s Petovega krožnika…

V kuhinjo stopili otroci: Mia devetnajstletna študentka medicine ter Mark dvajsetletni IT-jevec ki delal od doma…

Živeli so vsi skupaj v tej isti dvosobni garsonjeri; dediščina tete Klare bila edina možnost da bi končno vsak imel svoj kotiček…

— Mami…  – Mark jo objel čez rame  – Samo ne naredi tega…

— Česa?

— Da jim daš denar  – ostro rekla Mia; bila povsem podobna materi – ravno tako ostra in karizmatična  – Tisti tvoj “glava družine” ja lani že “investiral” tvojo premijo… V super-donosen start-up prijatelja… Pivski kiosk… Ki propadel čez mesec dni…

— To bilo drugače!! – zaslišalo iz sobe glas Mateja ki očitno prisluškoval  – To bil biznis!! Moški biznis!! A zdaj gre za dediščino!!

Article continuation

Resnične Zgodbe