«Ne delaj se neumno! Izvedela si, da prodajam stanovanje, in si se odločila, da bi si odrezala kos denarja. Kar pozabi! To je moje stanovanje in od mene ne boš dobila niti centa!» — je mati z ledenim pogledom ošinila Leo Klement in z ostro kretnjo pokazala proti vratom

Kako hladna in izdana je družinska ljubezen?
Zgodbe

— Ne delaj se neumno! Izvedela si, da prodajam stanovanje, in si se odločila, da bi si odrezala kos denarja. Kar pozabi! To je moje stanovanje in od mene ne boš dobila niti centa! — je mati z ledenim pogledom ošinila Leo Klement in z ostro kretnjo pokazala proti vratom.

Lea je že od nekdaj čutila, da z njihovo družino nekaj ne štima. Po marsičem so bili drugačni od večine. Pri drugih so očetje cele dneve izginjali v službah, zvečer pa so tolažbo pogosto iskali na dnu kozarca.

Njen oče pa je bil povsem druga zgodba. Vedno nasmejan, poln zamisli, z glavo v oblakih. Ob koncih tedna je Leo in njeno mlajšo sestro Mio Urh peljal na izlete v naravo, ju vozil na obisk k babici Rozaliji Pahor, ki sta jo dekleti klicali preprosto babi. Med tednom ju je vestno spremljal na krožke in ju čakal po vajah, kot da mu to pomeni največ na svetu.

— Lea, pusti me pri miru! Kaj se mi ves čas lepiš za petami? — je mama nejevoljno godrnjala, kadar se ji je Lea približala.

— Pogrešala sem te. Lahko malo poklepetava? — je Lea skušala zmehčati vzdušje z nasmehom.

— Pojdi se igrat s sestro in me ne moti, — jo je odslovila. Nato pa se je glas nenadoma omehčal: — Mia, srček, pridi k meni. Kako si danes? V redu? No, pojdi zdaj k Lei …

Edino v dneh, ko je Lea zbolela, je mati sedela ob njeni postelji. Takrat jo je tiho božala po laseh, v očeh pa se ji je prvič pokazala iskrena skrb.

S sorodniki niso imeli pravih stikov. Res je, ob praznikih so si izmenjali vljudnostne razglednice, a obiskov ni bilo. Ne oni niso hodili k tetam in stricem, ne oni k njim.

Mia je za obstoj bratrancev in sestričen izvedela šele pri dvanajstih. Tudi z babico Cveto Kavčič, materino mamo, so govorili le poredko, največkrat po telefonu.

— Hči, babica Cveta vabi vnuke, da bi poleti prišli k njej na vikend. Bi šla? — je nekega dne vprašala mama.

— Jaa! — je Mia poskočila od veselja. — Seveda gremo! Juhu!

— In kdaj odpotujemo? — je previdno dodala Lea.

— Lea, babica Cveta je povabila samo Mio.

— Kaj pa jaz? — se ji je glas zlomil.

— Ti boš pa šla k babici Rozaliji, — je mati zamahnila z roko. Lea se je razvedrila; babico je neizmerno oboževala.

— Tudi jaz hočem k babi! — se je razburila Mia.

— Prav, pa pojdita obe k Rozaliji. Daleč je, ampak kaj čmo, — je mama skomignila. Babica je živela v drugem mestu in skoki na obisk niso bili mogoči kar tako.

Tako je ostalo: po materini strani skoraj brez sorodnikov, po očetovi pa je bila edina stalnica babica Rozalija. Ko je Lea prišla k njej, sta skupaj kuhali, babica jo je učila plesti in vezeti.

Zjutraj jo je zbujal vonj palačink in nagajive rime: »Voda, vodica, umij Lei ličica!« Babicine roke so bile tople in mehke, globoke gubice na zagorelem, vedno nasmejanem obrazu pa presenetljivo svetle.

— Deklica moja, piši mi pogosteje, — je ob slovesu vedno ponovila.

— Saj se lahko vsak dan slišiva po telefonu! — se je Lea smejala.

— Papir zna varovati skrivnosti bolje kot karkoli drugega, — ji je odgovorila babica. — To boš še razumela.

Lea in Mia, sestri z majhno starostno razliko, sta bili po videzu popolni nasprotji. Lea je bila vitka, svetlolasa, z modrimi očmi po materi. Mia je bila okrogla, temnolasa in temnooka. Oče je Leu nezavedno vedno postavljal v ospredje.

Tudi Mio je imel rad, a drugače, tiše. Mama pa starejše hčere skoraj ni opazila, medtem ko je Mio naravnost častila. Ko je bila Lea stara sedemnajst let, je oče nenadoma umrl.

Na pogreb je prišla tudi babica Rozalija — prvič je prestopila prag njihovega stanovanja. Mama ji ni izkazala topline; govorila je kratko, odrezavo. Nato sta se zaprli v sobo in se burno, polglasno prepirali.

Ko je babica prišla ven, so ji po licih tekle solze, mama pa je bila rdeča v obraz. Istega dne je Rozalija odpotovala.

— Rada bi se vpisala na univerzo. Daleč je, skoraj štiristo kilometrov stran, — je Lea po maturi povedala mami.

— Kar pojdi. Meni je vseeno, — je ta brezbrižno skomignila. — Mia bo naslednje leto tudi kandidirala. Treba bo plačati inštruktorje, zato od mene ne pričakuj pomoči.

— Poskusila bom dobiti štipendijo …

— Kar potrudi se, — je zajedljivo odvrnila mati. — Tukaj imaš denar, ki ti ga je pustila babica. Rekla je, naj si kupiš računalnik. Sama se odloči: ali tehnika ali pa hrana za začetek.

Lea je izbrala prenosnik — za študij bo nujen. Babici je poslala fotografijo po navadni pošti in se pohvalila. Rozalija je bila neizmerno ponosna.

— Babi! Poglej, kakšno sobo sem dobila! Štiri bomo skupaj, jaz sem prišla prva, — je Lea navdušeno rekla in vklopila video klic, da bi ji pokazala novo življenje, ki se je pravkar začenjalo.

Article continuation

Resnične Zgodbe