«Ne delaj se neumno! Izvedela si, da prodajam stanovanje, in si se odločila, da bi si odrezala kos denarja. Kar pozabi! To je moje stanovanje in od mene ne boš dobila niti centa!» — je mati z ledenim pogledom ošinila Leo Klement in z ostro kretnjo pokazala proti vratom

Kako hladna in izdana je družinska ljubezen?
Zgodbe

Lea je babici pripravila pravo malo vodenje: najprej ji je s kamero pokazala sobo, nato skupni blok in na koncu še celotno nadstropje študentskega doma, kot bi bila vodička po novem svetu.

— Ojoj, srček moj, kako lepo je! — se je čudila Rozalija. — Pohištvo je videti čisto novo, kar kakovostno. In tuš imate kar za štiri sobe? To pa ni kar tako!

— Ja, babi! — je Lea žarela od ponosa. — Kasneje ti bom posnela še predavalnice in ti pošljem video!

— Seveda, moja zlata, — je rekla Rozalija, njen obraz pa se je ob nasmehu razcvetel v drobne gubice. Leina prsa so se ob tem napolnila s toplino in najraje bi jo objela kar skozi zaslon. — Samo ne pozabi mi pisati. Prava pisma, slišiš?

In Lea je pisala. Ne na hitro in ne površno. Vsako besedo je skrbno premislila, črke je oblikovala v svojem lepem, skoraj šolskem rokopisu, ob robovih pa dodajala drobne risbice, cvetlice in zavite linije. Prav babica je iz enega od teh pisem prva izvedela za Damjana Kapuna — fanta, ki ga je Lea v šali opisala kot prijaznega medvedka.

Damjan je bil res velik. Močne postave, s kratko pristriženimi lasmi, živahnimi, nekoliko nagajivimi očmi in obrazom, ki bi ga kdo na hitro zamenjal za nevarnega tipa. Študiral je leto nad njo.

— Oprosti, si ti Lea? — jo je nekega dne ustavil na hodniku doma.

— J-jaz sem, — je zmedeno prikimala. Ob njem je delovala drobna; komaj mu je segla do ramen.

— Rekli so mi, da potrebuješ pomoč.

— Res je, — se je nasmehnila. — Selim se v drugo sobo. Mislim, da zdaj razumem, kaj je mislila cimra, ko je rekla, da bo poslala “močnega in zanesljivega fanta”.

— Imaš stvari že spakirane?

— Vse je pripravljeno, lahko začneva, — je rekla in se še enkrat nasmehnila.

— No, potem pa gremo … Palčica, — je dodal z igrivim nasmeškom.

Hitro se je izkazalo, da Damjan nima prav nič skupnega z nasilnežem, kakršnega bi kdo pričakoval po videzu. Bil je vljuden, razgledan in presenetljivo nežen. Škatle in torbe je nosil, kot bi bile iz perja. Ko sta se zadnjič vračala po stopnicah, jo je brez težav dvignil skupaj s škatlo, jo pogledal naravnost v oči in rekel:

— Kaj pa, če bi te tako nosil vsak dan?

— Vsak dan? — ga je začudeno pogledala Lea.

— Seveda. Do konca življenja.

— Ali… mi ti pravkar snubiš?

— Zakaj pa ne?

— Ampak ne morem se poročiti. Izgubila sem potni list!

— Ni panike. Urediš novega in takoj oddava vlogo. Priimek pa lahko obdržiš, če želiš.

Lea je strmela vanj, v tega ogromnega moškega, in nikakor ni znala presoditi, ali se šali ali govori povsem resno. Namesto odgovora se je le zasmejala.

Naslednji dan se je pojavil z ogromnim ogledalom — zdelo se mu je, da prav to manjka njeni sobi. Dan kasneje je prinesel lepo vazo in razkošen šopek rož. Sledili so sprehodi, kino večeri, dolgi pogovori in vedno več bližine.

— Lea, tako sem srečna, — je skozi solze govorila Rozalija. — Damjan je čudovit fant.

— Tudi jaz ga imam rada, babi. Od prvega dne, od prve minute, — so ji ušesa zardela od priznanja. Še nikomur prej ni tega izrekla na glas.

— Srček, ali lahko z Damjanom za trenutek govorim sama? Nekaj pomembnega mu moram povedati …

— Seveda, babi.

Lea je bila sicer nekoliko zbegana, a mu je vseeno podala telefon in stopila iz sobe. Ko se je vrnila, je Damjan deloval rahlo zmeden.

— Je kaj narobe?

— Ne. Samo to, da babica ne bo mogla priti na poroko. Prosi pa, da jo potem obiščeva midva.

— To vem, — je prikimala Lea. — Je rekla še kaj? Morda, da te nisem vredna?

— Kje pa! — se je zasmejal. — Rekla je, naj te varujem in pazim nate v vseh stiskah.

— In ti?

— Jaz sem ji to obljubil.

Damjan je vztrajal, da skupaj obiščeta Leino mamo in jo osebno povabita na poroko.

— Kaj pa zdaj spet hočeš? — je hladno vprašala mati, ko je odprla vrata.

— Mami, poročila se bom! — je vzkliknila Lea, jo objela okoli vratu in ni zaznala ostrine v prvih besedah.

— No, pa se poroči. Kaj ima to z menoj? — je mati odmaknila njen objem. Lejo je preplavil leden občutek.

— Saj prideš na poroko, kajne? Ti, Mia, teta Cveta?

— Ne računaj na to, — je skomignila. — Mimogrede, na stanovanje tudi ne.

— Kakšno stanovanje?

— Tole. Saj nisi zato prišla?

— Ne razumem te, mami … o čem govoriš?

— Ne delaj se neumno! — je siknila. — Izvedela si, da prodajam stanovanje, in si prišla po denar. Pozabi! To je moje in od mene ne boš dobila niti evra!

— Mami, o prodaji nisem vedela …

— Vseeno. Tukaj nimaš ničesar. Vse pripada meni in Mii. Tukaj, vzemi.

Pokazala je na škatlo. Lea jo je odprla: notri so bile stare fotografije, drobni spominki in — najpomembnejše — dve očetovi srajci, njeni najljubši.

— Zakaj me odrivaš? Saj sem tvoja hči …

— Pojdi. In ne vračaj se. Midve z Mio bova že zmogli sami.

— Mami …

— Ne kliči me tako! — je jezno zavpila mati, njen glas pa je zarezal v tišino in napovedal dokončen prelom, s katerim se je Leino otroštvo nepreklicno končalo.

Article continuation

Resnične Zgodbe