Tast je z vso silo začel razbijati po vratih.
— Takoj odpri! Ne pusti naju čakati kot kakšna berača pred pragom!
— Prepovedano mi je! — je Nataša Avsec nekoliko piskajoče zaklicala, vendar dovolj glasno, da sta jo lahko slišala.
— Kako misliš, prepovedano? — je ogorčeno zavpila Zdenka Pahor. — Kdo ti je pa kaj prepovedal? Tilnu Gradišku bom povedala, pa te bo v hipu postavil na cesto! Si slišal, Bojan Žagar? Noče naju spustiti noter!
— Tilen, katastrofa! — je Nataša vznemirjeno izdavila, ko je končno priklicala moža. — Tvoja starša sta pred vrati!
— Ne odpiraj! — je odrezavo zabrusil v telefon.
— Kako naj jima ne odprem? — je skoraj prosila. — Saj ne morem kar zapreti vrat pred nosom!
— Prav lahko jih. In jih tudi boš.
— Ampak v blok bosta že prišla! Pozvonila bosta pri komerkoli in nekdo jima bo odprl domofon!
— Naj prideta do vrat, vseeno. Ti jih ne spusti v stanovanje!
— Ljubi, doma sem z Nežo Perko! Ona ne zna biti tiho kot miška. Smejala se bo, igrala, vse se bo slišalo!
— Naj vedo, da je nekdo doma in da ju nalašč ne sprejmemo! — iz njegovega glasu je bilo čutiti jezo.
— Kdaj prideš? — je z upanjem vprašala.
— Čez kakšno uro, mogoče uro in pol. Obtičal sem na obvoznici. Nataša, pod nobenim pogojem ne odpiraj! Naj kar posedata na hodniku. Če počakata, ju bom sam pričakal.
— Razumem, — je tiho dahnila, a jo je stiskalo v prsih.
Ni se bala moža, temveč prizora, ki se bo vsak hip razvil na drugi strani vrat.
Ko je zazvonil zvonec, je skoraj poskočila. Stekla je do vrat in previdno pokukala skozi kukalo. Kot je pričakovala — Zdenka Pahor in Bojan Žagar osebno.
— No, daj, odpri! — je zadonelo z hodnika. — Videla sem, kako se je zatemnilo kukalo!
— Tako je, odpri, — je dodal tast. — Dolga pot je za nama, vsaj čaj nama privošči!
Nataša se je tiho pritisnila ob vrata.
»Morda pa bosta pomislila, da ni nikogar doma,« je upala.
Toda Neža je v dnevni sobi navila risanke do konca.
— Doma so, — je odločno rekla Zdenka. — Potrkaj še enkrat!
Bojan Žagar je spet začel tolči s pestjo.
— Takoj odpri! Ne imej naju za reveža na preprogi!
— Ne smem! — je Nataša ponovno zaklicala.
— Kaj pomeni ne smeš? — je zavpila Zdenka. — Kdo ti brani? Tilnu bom povedala in te bo spodil! Slišiš, Bojan, noče naju!
— Tilen mi je rekel, naj vaju ne spustim, — je tokrat pogumneje odgovorila. — Kmalu pride. Počakata ga lahko tukaj.
Nato se je umaknila nekaj korakov stran, da ji ne bi bilo treba poslušati, kaj se dogaja zunaj.
— Sosedom se bom morala opravičiti, — je zamrmrala, ko se je z Nežo zaprla v sobo, da deklica ne bi poslušala žalitev s hodnika.
Pred osmimi leti se je vse začelo skoraj enako.
— Tilen, klicala sta tvoja starša. Jutri prideta na obisk! — je panično izdavila Nataša, skorajda ji je telefon zdrsnil iz rok.
— Res? — je presenečeno odvrnil.
— Poklicala sta med mojim odmorom za kosilo. Takoj sem si vzela dopust in hitim domov! Za jutri sem si že uredila prost dan, za vsak primer pa še za pojutrišnjem! — je hitela razlagati.
— Zakaj pa taka drama? — ni razumel.
— Kako zakaj? Tvoja starša prihajata k nama! — je govorila naravnost v mikrofon, da ji ne bi bilo treba kričati čez poln kombi.
A vseeno so jo slišali. Nekdo iz ozadja je celo pripomnil:
— Ta punca je pa res zabredla!