«Takoj izginita. Oba. Nočem vaju nikoli več videti v tem stanovanju» — izrekla je mirno, skoraj ledeno

Nepričakovano razkritje je bilo pretirano boleče in nepravično.
Zgodbe

Zala Zadravec se je tistega večera vrnila iz službe popolnoma izčrpana. Zaradi nepredvidenih obveznosti je morala ostati dlje, kot je načrtovala. Doma jo je pričakal Gašper Kavčič – pripravil je večerjo in jo potrpežljivo čakal. Odkar mu je povedala, da pričakujeta otroka, je postal do nje še posebej pozoren, skoraj zaščitniški.

»Pazi nase in misli na otroka,« ji je pogosto nežno prigovarjal.

Po večerji sta se udobno namestila na kavču in brez posebnega zanimanja spremljala program na televiziji. Stanovanje je bilo tiho in mirno – vse je nakazovalo, da se bo dan zaključil spokojno.

Tedaj je zazvonil telefon. Ura je bila že čez deveto, ko pri njih praviloma ni nihče več klical. Zalo je presenetilo, ko je na zaslonu zagledala ime mlajše sestre Polone Oražem.

Polonin glas je bil napet in tresoč.
»Odšla sem od moža. Lahko pridem k tebi?«

Zala je sedla bolj pokonci. »Kaj se je zgodilo? Tako pozno je. Zakaj ne greš k staršem? Bližje sta.«

»Veš, kakšna je mama,« je odgovorila Polona. »Vso noč bi mi pridigala in me obtoževala. Še Roku Jerebu bi začela telefonariti.«

Po kratkem premisleku je Zala vzdihnila. »Pridi. Vzemi taksi, z vlakom bi trajalo predolgo.«

»Nimam denarja. Mi ga lahko ti poravnaš?«

»Bom, brez skrbi.«

Zalinega otroštva ni zaznamovala toplina. Starša sta se razšla, ko še ni dopolnila prvega leta. Bernarda Rozman je ostala sama z dojenčkom v naročju in dolga leta nosila breme razočaranja ter strahu pred prihodnostjo.

Zala je po očetu podedovala obrazne poteze in tudi trmo v značaju. Prav to je mater bolelo, saj je do nekdanjega partnerja gojila zamero in bi najraje izbrisala tisti del življenja.

Kasneje je Bernarda spoznala Draga Berginca, ki je v njuno življenje prinesel več miru. Sprejel je ženo z otrokom vred in Zalo obravnaval kot svojo. Nemalokrat jo je moral celo braniti pred materinimi krivičnimi očitki.

Ko je bila Zala stara pet let, se je rodila Polona. Od tistega trenutka je postalo jasno, kdo je materina ljubljenka. Zala je z otroško zavistjo opazovala nežnost, ki je bila namenjena mlajši sestri.

Če sta deklici kaj ušpičili, je bila kaznovana starejša. Skrb za Polono je bila samoumevno njena dolžnost. Pogosto ji je pomagala pri domačih nalogah, včasih celo bolj kot starša. Slabe ocene so vedno padle na Zalina ramena.

»Ali je res tako težko sestri razložiti snov?« je grajala Bernarda. »Starejša si in dobro ti gre. Pomagati ji moraš.«

Tako je ostalo tudi kasneje. Zala je vedno stopila v bran Poloni in ji pomagala, kadar je zašla v težave. Polona je to znala izkoristiti; če je naredila napako, je posledice pogosto nosila starejša sestra. Zala je molčala, saj je vedela, da bi vsak poskus razlage mater le še bolj razburil.

Po maturi se je vpisala na univerzo in se preselila v študentski dom.

Polona pa je po končani srednji šoli opravila tečaj za floristko in se zaposlila v cvetličarni. Ostala je doma pri starših in svoj zaslužek večinoma porabljala zase, ne da bi čutila posebno odgovornost.

Bernarda Rozman je pogosto rada poudarjala razliko med hčerama in s tem nehote poglabljala razdaljo med njima.

Article continuation

Resnične Zgodbe