«Pravzaprav sploh ne verjamem v ljubezen.» — odkrito je rekla in pospešila korak

Pretresljivo romantično in zaskrbljujoče naivno.
Zgodbe

Pojasnil je, da je spoznal žensko svojih sanj in da želi biti samo še z njo.

»In potem sta res končala?«

»Ni šlo le za razhod,« je tiho odvrnila Ana Turnšek. »Dobesedno me je izrinil iz svojega sveta. Prosila sem ga, jokala, ga rotila, naj premisli. A bil je neomajen. Kričal je, naj izginem, da sem mu odveč.«

Ostala je sama. S strtim srcem, z občutkom manjvrednosti in temo, ki jo je počasi pogoltnila. Depresija jo je povsem ohromila, zato je poiskala strokovno pomoč. »Zdaj hodim na terapijo,« je dodala z rahlim nasmeškom. »Poskušam se sestaviti. Saj ste opazili …«

»Sem,« je prikimal Rok Hojnik, »ampak iskreno? V te terapevtske pristope nimam posebnega zaupanja. Jaz pa vem, kaj bi vas zares pozdravilo.«

Pogledala ga je postrani, z mešanico dvoma in radovednosti. »Res? In kaj naj bi to bilo?«

»Zaljubiti se morate. Najboljše zdravilo za staro ljubezen je nova.«

»In vi se seveda ponujate kot to zdravilo?«

Nasmehnil se je brez zadržkov. »Zakaj pa ne? Popolnoma sem pripravljen.«

»Pripravljen na kaj?«

»Da se poročim z vami.«

Začudeno se je zasmejala. »Kar tako, brez pomisleka?«

»Takoj. Iščem vas že vse življenje.«

»Ste nori,« je zamrmrala.

»Morda. A noro zaljubljen. Bi postali moja žena?«

Za trenutek je oklevala. »Ne vem. Nisem prepričana, da sem sposobna nove zveze.«

»Bova skupaj rasla. Pomagal vam bom. Ljubil vas bom tako močno, da mi boste nekoč morali odgovoriti z enakim.«

»Kar precej samozavestni ste.«

»Ne gre za samozavest. Gre za vero. Prepričan sem, da nama lahko uspe. Torej? Greva jutri urediti papirje?«

Dogajanje se ji je zdelo skoraj neresnično, a nenadoma jo je prevzel nepričakovan zagon. »Pa dajva,« je dahnila. »Naj bo, kar bo.«

Res sta stopila pred matičarja. Njuno skupno življenje je teklo mirno in složno. Čez leto dni se jima je rodila hči. Rok je žarel od sreče, družini se je posvečal brez zadržkov – čustveno in finančno. Delal je, pomagal doma, stal ženi ob strani in jo ljubil z vso predanostjo.

Tudi Ana je delovala zadovoljna, čeprav besede ljubezni nikoli ni izrekla. Roka to ni motilo. Niti za trenutek ni obžaloval, da se je za poroko odločil tako impulzivno.

Article continuation

Resnične Zgodbe