Z rokami sem še vedno brisala drobtine z mize. Nisem se obrnila proti njemu.
»S katerim denarjem?« sem vprašala mirno.
»S tvojim, s katerim pa? Kaj sploh sprašuješ? Si ti gospodinja ali ne? Ali hočeš, da se pred ljudmi osramotim?«
Krpa v mojih dlaneh je bila ledeno mrzla in prepojena z vodo. Drgnila sem po že čisti površini, kot da bi hotela zdrgniti nekaj, česar se ni dalo videti.
»Prav, Matej. Mizo bom pripravila.«
Zadovoljno je zamrmral in odkorakal iz kuhinje. Jaz pa sem ostala sama, obstala sredi prostora in strmela v mokro cunjo, ki sem jo še vedno stiskala. V meni je nekaj tiho počilo – skoraj neslišno, kot nit, ki jo predolgo natezaš, dokler ne poči.
Na dan praznovanja je bil Matej že od jutra nemiren. Pred ogledalom si je gladil srajco, si popravljal ovratnik in se škropil z dišavo, kot da gre na kakšno slavnostno prireditev. Ob šestih so začeli prihajati gostje. Moški z darilnimi vrečkami, steklenicami, glasnim smehom in krepkimi stiski rok. Matej je kar žarel, sprejemal čestitke, trepljal prijatelje po ramenih.
»Kje pa je gospodinja?« je zanimalo njegovega šefa, čokatega možakarja s kratko pristriženimi lasmi.
»Še kuha!« je Matej ponosno odgovoril. »Zlata je, vse naredi sama, iz nič ustvari pojedino. Miza bo, kot se spodobi!«
Stala sem v kuhinji in poslušala. Zlata. Kot se spodobi.
Dvignila sem velik lonec in ga odnesla v dnevno sobo. Postavila sem ga naravnost pred Mateja, na sredino mize.
Pogovori so utihnili. Matej je najprej pogledal lonec, nato mene. V njem so bile razkuhane testenine – najcenejše iz trgovine, sprijete v sivkasto gmoto. Poleg sem odložila še zavoj soli.
»Nina, kaj pa je to?« je zmedeno vprašal.
»To si lahko privoščim,« sem rekla jasno. »Matej se je pred tremi meseci odločil, da si hrano plačujem sama. Iz svoje plače. Delam kot blagajničarka. Zaslužek zadostuje za položnice, ki jih poravnam sama, in za pomoč sinu. Medtem ko sem jedla to,« sem pokazala na lonec, »je Matej vsak večer večerjal dimljena rebra in drago ribo. Trdil je, da je to zdrava dieta za varčne ljudi.«
