»…Opravila sem svoje delo.«
Pometla sem z vlogo, ki ste mi jo namenili. Počistila sem nesnago, ki ste jo leta skrivali pod preprogo. In mimogrede, dragi moj, imel si prav — jaz ti res nisem več žena.«
Z roke sem snela poročni prstan. Kovinski krog je tiho zazvenel, ko sem ga odložila na mizo pred njim.
»V avtu te čakajo papirji za ločitev,« sem nadaljevala mirno. »Stanovanje pa je pisano name. Poročno darilo tvojega očeta, če si morda pozabil. Poskrbel je, da je darilna pogodba glasila name — da Bernarda nikoli ne bi izvedela, koliko ga je stala tista razkošna poroka.«
Žan je strmel vame, kot da me vidi prvič. »Ti… ti si vse to načrtovala?«
»Od trenutka, ko si me ponižal in me označil za služinčad,« sem mu odvrnila brez omahovanja. »Veš, kaj me je naučila tvoja mati? Da se maščevanje servira hladno. Najbolje na bleščečem pladnju. Pred občinstvom. Ob pomembni priložnosti.«
Iz restavracije sem odšla pod roko z Majo Ilc. Zunaj je bil zrak svež, skoraj oster, a prvič po dolgem času sem zadihala brez teže v prsih.
»Hvala vam,« je Maja zašepetala in si obrisala solze. »Gal je končno spoznal očeta. Toliko let čakanja …«
»Ne zahvaljujte se meni,« sem ji nežno odvrnila. »Brez vaših pisem ne bi nikoli uspelo. Resnica bi ostala zakopana.«
Maja je grenko prikimala. »Bernarda si je pravzaprav sama nastavila past. Če bi tista pisma uničila …«
»A jih ni mogla,« sem jo dopolnila z rahlim nasmehom. »Potrebovala je dokaz svoje zmage. Spominke. Trofeje. Hranila jih je kot opomin, da je razdrla njuno življenje.«
»In na koncu jo je to pokopalo.«
»Točno tako.« Za hip sem obstala. »Bi šli na kavo? Mislim, da imava še veliko neizrečenega.«
Sedli sva v taksi. Med vožnjo je v torbici zavibriral telefon. Na zaslonu je pisalo: Žan Jazbec. Klic sem zavrnila in njegovo številko blokirala. Nekatera vrata je treba zapreti brez obotavljanja.
Služkinja je dala odpoved. Brez odpovednega roka.
Pol leta pozneje sem prejela pismo Franca Giacomellija. Ločil se je od Bernarde Nemec in se poročil z Majo. Povabil me je na poroko — pravo, iskreno, brez laži, brez prikrivanja in brez sence preteklosti.
Žan? Žan je ostal pri materi. Bernarda mu kuha zajtrke in lika srajce, kot da je še vedno njen mali princ.
Navsezadnje je vedno hrepenel po popolni postrežbi.
Zdaj jo ima.