»Investitor? V gnoj in krompir, morda?«
Posmeh se je razlil po jedilnici. Nekdo je celo zaploskal. Matic Jereb je privzdignil kotiček ustnic in me pogledal, kot da sem pravkar razbila kristalni kozarec njegove matere.
Nisem povesila pogleda. »Investiral je v zemljo,« sem odgovorila mirno in zadržala Antonu Hanžku oči. »Tudi v parcelo na naslovu Cesta na Dobravo 12.«
Smeh je usekal ob zid in umrl. Anton Hanžek je obstal s kozarcem vina v zraku. Barva mu je počasi lezla v obraz.
»Ponovi,« je izdavil. »Od kod tebi ta naslov?«
»Včeraj sem bila pri notarju. Urejala sem zapuščino tistega ‘kratkovidnega skopuha’.«
Iz torbice sem vzela kopijo izpiska iz zemljiške knjige in jo položila na mizo, tik ob krožnik s tanko narezano govedino.
»Po oporoki Antona Hanžka je edina lastnica zemljišča, na katerem stoji vaš avtosalon Premier Avto,« sem rekla počasi, »jaz, Teja Gradišek.«
Breda Bizjak je planila po listu. Papir ji je trepetal med prsti.
»To je nesmisel! Anton, povej ji, da je to nesmisel!«
Anton ji je dokument skoraj iztrgal iz rok. Bral je dolgo. Z vsako vrstico je deloval manjši. Prepoznal je pečat, podpis notarja, številko vložka.
»Impulz d.o.o… ustanovitelj… Anton Hanžek…« je mrmral. »Torej je bil tisti starejši gospod pred petimi leti… tisti, ki sem ga dal varnostniku odsloviti?«
»On,« sem prikimala. »Prišel je s predlogom za sodelovanje. Vi ste ga označili za potepuha.«
»Teja…« Maticov glas je postal nenadoma mehak. V očeh mu je zaiskrilo nekaj, kar ni bilo presenečenje, temveč računica. »To pomeni, da sva… preskrbljena? To spremeni vse.«
Obrnila sem se k njemu. »Ne, Matic. Ne spremeni ničesar. Včeraj si se norčeval iz moje dediščine. Predlagal si, naj se ji odpovem v korist države.«
»Saj sem se šalil! Pritisk, očetova pričakovanja… Veš, da smo družina.«
»Družina?« Pogledala sem vsakega posebej. »Družina pride na pogreb. Družina ne zmerja mlajših z reveži. Vi niste družina. Vi ste kletka s strupenimi živalmi.«
Zala Zadravec je nemudoma zamenjala ton. »Draga moja, ne bodi tako občutljiva. Hoteli smo te malo spodbuditi! Jutri greva lahko v wellness, samo midve. Jaz častim… no, pravzaprav zdaj lahko tudi ti…«
»Dovolj!« je zarohnel Anton Hanžek. Hitreje kot drugi je dojel razsežnost. »Teja… gospa Gradišek. Pogovarjajva se poslovno. Povej najemnino. Plačeval bom, kolikor bo treba. Samo ne zapiraj salona.«
»S partnerji se ne posluje tako, da jih ponižuješ,« sem odvrnila. »Moj odvetnik vam bo poslal obvestilo. Najemna pogodba se prekine. Imate trideset dni, da izpraznite parcelo.«
»Tega ne boš storila!« je zavreščala Breda. »Uničiš nas! Hočeš naš propad?«
»Želim le ravnotežje,« sem rekla tiho. »Imenovali ste me beračico. Zdaj odločam jaz. Vi pa ste dolžniki.«
Vstala sem.
»Matic, vložila bom zahtevo za ločitev. Tvoje stvari so že pri tvoji mami.«
Planil je za menoj. »Teja, počakaj! Ne moreš kar oditi! Ljubim te!«
Roko sem umaknila. »Ti ljubiš očetov denar. Ker ga zdaj ni več, boš moral poiskati nov vir čustev.«
Zunaj me je objel hladen večer. Avto sem pustila pred vrati – na njihovo dvorišče nisem hotela zapeljati. Ko sem sedla za volan, sem z dlanjo pogladila obrabljeno prevleko.
»Ded,« sem zašepetala, »zdržala sva.«
Mesec, ki je sledil, je bil naporen in obenem sladek. Družina Jereb je grozila s tožbami, pošiljala dopise, igrala na čustva. Matic je spal pred mojimi vrati, pod oknom pel pesmi in obljubljal novo življenje. Nisem popustila.
Zadnji dan roka sem se ustavila pred salonom. Vladal je kaos. Delavci so snemali napis, odnašali dvigala in pisalne mize. Anton Hanžek je stal ob praznih izložbah, sključen in siv. Ko me je zagledal, se je obrnil stran.
Stavbe nisem porušila. Preoblikovala sem jo. Na mestu, kjer so nekoč prodajali prestiž na štirih kolesih, je zaživel mestni center otroške ustvarjalnosti Antona Hanžka. Vrata so odprta vsem otrokom, brez plačila.
Matic je še pol leta iskal poti do mene. Potem sem izvedela, da se je poročil s hčerjo lastnika verige supermarketov. Govori se, da ga je poslala delat v skladišče, da bi, kot pravi, »spoznal realnost«.
Jaz sem ostala zvesta knjižnici. Le da zdaj tja pridem z zanesljivim avtomobilom, zvečer pa nadzorujem projekte gradbenega holdinga. Danes brez težav ločim vilice za ribo od tistih za solato. A pomembnejše je nekaj drugega: naučila sem se razlikovati med resničnimi ljudmi in bleščeče naličenimi lutkami. In vem, da bi bil Damjan Kocjan ponosen name.
