«Včeraj sva se zaročila» — je rekel s širokim, skoraj zmagovalnim nasmehom

Pretresljivo, krivično, a hkrati ganljivo darovanje.
Zgodbe

To zaposlitev je Ela Gradišek dobila skoraj po naključju, kot bi ji jo nekdo položil v naročje. Denar je nujno potrebovala. Že pol leta je vsak evro spravljala na stran, ker si je želela obiskati mamo.

»Letos žal ne bo šlo,« ji je mama z obžalovanjem povedala že pozimi, ko jo je Ela vprašala o poletnih načrtih. »Res nimam sredstev. Klemnu Jamniku so morali operirati koleno, stroški so šli v nebo. Ampak drugo leto zagotovo pridem.«

Ela je takrat sklenila, da bo presenečenje pripravila sama. Zaposlila se je pri podjetju, ki je za študente pripravljalo seminarske naloge in reševalo izpite. Po predavanjih je do poznih večerov tipkala poročila za bruce in reševala preproste naloge iz genetike. Usklajevati študij in delo je bilo naporno, a ji je uspevalo. Le do očeta ji ni uspelo zahajati tako pogosto kot prej, kar mu ni bilo prav.

Do začetka poletja je privarčevala dovolj za enosmerno vozovnico. Za povratno ji je še manjkalo, zato se je odpravila k očetu. Računala je, da bo po izpitih takoj odpotovala k mami, če ji bo pomagal. Vedela je, da nad njenim načrtom ne bo navdušen, zato si je izmislila zgodbo – denar naj bi potrebovala za strokovne knjige in dodatne plačljive priprave.

»Muco, oprosti, nimam niti centa,« ji je razložil. »Kupiti sem moral motorni čoln na kredit, čisto noro! Zvečer te peljem na vožnjo, zjutraj pa greva lovit ribe.«

Ela se ni zadržala do večera. Izgovorila se je na učenje, čeprav je bila snov že ponovljena. V tej hiši ni rada prespala. Prav zaradi nje sta se starša razšla.

Odkar pomni, je oče sanjal o lastni hiši. Dolga leta so živeli v utesnjenem stanovanju na obrobju mesta in čakali na babičino dediščino. Mama je govorila, da bodo takrat kupili večje stanovanje v središču in si privoščili še enega otroka. Oče pa je vztrajal pri hiši na podeželju. Prepiri so se začeli že pred babičino smrtjo, po njej pa so postali še hujši. Na koncu je oče odločno izjavil, da je dediščina njegova, in kupil hišo.

Mama tam ni našla miru. Ponoči jo je bilo strah nenavadnih zvokov, hiša je zahtevala nenehno pospravljanje, vsakodnevna vožnja v službo pa jo je izčrpavala. Vedno pogosteje je prespala v starem mestnem stanovanju. Kmalu se je izkazalo, da tam ni bila sama – družbo ji je delal službeni kolega iz Sežane.

Nazadnje se je preselila tja. Stanovanje je ostalo njej, prodala ga je in si kupila novo bivališče v Sežani. Ele ni vzela s seboj. Sprva je bil razlog obnova, potem pa je presodila, da bo za hčer bolje, če šolanje dokonča doma, sploh ker želi postati zdravnica. Obiskala jo je le enkrat. Obe sta trpeli zaradi razdalje.

»Ela Gradišek, zakaj si tako kisla?«

To jo je dohitel Gregor Avsec, sin lokalnih kmetov. Z motorjem jo je prehitel, nato ustavil in se ji posmehljivo nasmihal. Ela mu ni namenila niti besede in je nadaljevala proti postaji. On pa je počasi vozil ob njej in jo opazoval vse do vlaka.

Izpit je opravila z odliko, tako kot vse prejšnje. Poletje je nameravala preživeti delovno, a so ji v pisarni, kjer je pomagala, povedali, da je do jeseni ne potrebujejo – sezona je bila mrtva. Obup jo je skoraj prisilil, da bi sprejela delo natakarice. Tedaj pa se ji je ponudila nova priložnost. Profesor ji je omenil, da njegov znanec išče zanesljivo dekle za nekaj mesecev – nekoga, ki bi pazil na hčerko z invalidnostjo.

»Pred leti sta imeli prometno nesrečo,« ji je pojasnil. »Mati je umrla na kraju, deklica pa se že tri leta zdravi. Oče zbira denar za novo rehabilitacijo in si ne more privoščiti poklicne negovalke. Imajo stalno pomočnico, a si je zlomila nogo, in to precej zapleteno. Bi zmogla prevzeti za dva meseca?«

Ela ni oklevala. Že naslednji dan je šla na spoznavni obisk.

Deklici je bilo ime Luna Pristov – redko, skoraj pravljično ime. Tudi sama je bila kot iz slikanice: dolgi svetli lasje, rahlo poševne živo zelene oči in nagajive jamice na otroških licih. Ela se je trudila, da ne bi strmela v noge, skrite pod odejo, a invalidski voziček je bil preveč očiten, da bi ga lahko prezrla.

»Vse vam bo sama povedala,« je dejal njen oče, ki je nenehno pogledoval na uro in očitno hitel.

Matej Furlan je imel tople oči, izrazit profil in kodraste lase, kot kakšen princ iz starih zgodb. Ko je Ela ujela njegov pogled, so ji prsti nenadoma postali ledeni, v prsih pa ji je postalo neprijetno vroče.

»Ati, pojdi že,« je nestrpno vzdihnila Luna. Ni je motila Ela, temveč očetova pretirana skrb. V desetih minutah jo je vsaj petkrat vprašal, ali potrebuje vodo, pomoč do kopalnice ali naj odpre okno. Že istega dne se je izkazalo, da vse to zmore sama.

Med njima ni bilo velike starostne razlike – Ela je imela devetnajst let, Luna pa štirinajst.

Article continuation

Resnične Zgodbe