«No, Marija, zdaj si bogata dedinja» — ponovila je njegove besede tiho, vsaka beseda je zadela kot udarec

Krivično, a osvobajajoče — končno sem svobodna.
Zgodbe

— No, Marija, zdaj si bogata dedinja, — je ponovila njegove besede tiho, in vsaka beseda je bila kot udarec.

Matej je skočil pokonci, obšel mizo in ji skušal položiti roko na ramo. Obraz se mu je spačil v nasmeh – lažen in usmiljenja vreden.

— Marija, saj sva vendar družina, toliko let skupaj… pogovoriva se kot človeka, mirno — je hitel govoriti in lovil sapo. — Oče je gotovo želel, da skupaj odločava o tem, kot ena družina. Saj nisem tuj človek zate, a ne?

Marija je vstala in odmaknila stol. S sape vzela dokumente o knjižici in kuverto s pismom. Matej je stal poleg nje; dišal je po znanem kolonju, ki se ji je nekoč zdel domač. Zdaj jo je ob tem vonju samo še obračalo.

— Mirno se bova pogovorila? — ga je pogledala naravnost v oči in on se je umaknil za korak. — Tako kot takrat, ko si mirno odšel dva tedna po pogrebu? Ali kot takrat, ko sem te prosila za pomoč pri dvigu tvojega očeta, pa si mirno odšel k njej?

— Marija, zakaj zdaj odpiraš stare rane? Saj sva odrasla človeka, lahko se normalno dogovoriva — Matej se je spet skušal nasmehniti; glas mu je postal pritajen, skoraj nežen. — Hišo bo treba vzdrževati, prenovo narediti… vse to stane denar. Mogoče bi lahko ti kaj prispevala… pa tudi jaz bi ti kako pomagal… saj nisva sovražnika.

Nuša je planila pokonci; njena bela bunda se ji je razprla in razkrila kratko krilo.

— Matej Pavlovič! A resno misliš?! — obrnila se k njemu; glas ji je prešel v vreščanje. — Obljubil si mi Piran! Rekel si mi avto! Da imaš vse pod kontrolo! In zdaj kaj?! Ta… ta tvoja bivša bo vse pobrala?! Kaj pa midva?!

— Nuša… zdaj bodi tiho… ne moti… — jo je skušal ustaviti Matej, a ga ni več poslušala; njen glas se je vzpenjal vedno višje.

— Ne bom tiho! Pol leta sem čakala da se ločiš! Vse tvoje obljube sem požrla! In zdaj izvem da ima ona več denarja kot ti?! Mogoče bi moral kar nazaj k njej?!

Marija si zapela gumbe na plašču in zavezala rutico. Njeni gibi so bili počasni in natančni. Pogledala je Nušo – ta pa se skrčila vase in utihnila sredi stavka.

— Nedolgo tega sta se smejali moji skrinji — Marijin glas ni bil glasen, a vsaka beseda ledena. — Pa naj vesta: ta skrinja mi pomeni več kot vsi vajini načrti za življenje skupaj. Ker jo je polnil človek, ki mu ni bilo vseeno za čast. Tega vidve nikoli ne bosta razumeli.

Vzela si je torbico, pokimala notarju in odšla proti vratom. Za njo so Matejeve besede kričale nekaj o vesti… o letih… o pravičnosti… Nuša pa cvilila za pojasnili.

Marija stopi na hodnik; vrata so se zaprla za njo ter utišala njune glasove. Po stopnicah navzdol ji z vsakim korakom postajalo lažje dihati.

Zunaj jo pršil hladen novembrski dež – a Mariji ni bilo mrzlo. Prišla do postajališča in sedla na mokro klopco ter iz torbe izvlekla kuverto. Še enkrat prebrala pismo – počasi in premišljeno pri vsakem stavku.

Na samem koncu pisma pa – droben tresoč rokopis – pripis:

»Živi naprej, Marija. To življenje si zaslužila.
In skrinjo le vzemi – na dnu pod orodjem leži fotografija.
Jaz s tvojo babico – mlada sva.
Hotel sem da veš: razumel sem te.
Tudi moja Emma taka bila.
Hvala ti za vse.«

Article continuation

Resnične Zgodbe