»Žena mora potrpeti,« je izjavil Miha Rozman. Jaz pa sem poskrbela, da je na koncu potrpežljivost vadil on.
»Ženska je, Sara Rant, posoda za potrpljenje. Moški pa je sila napredka!« je razglasil Miha in ob tem slovesno dvignil kazalec proti stropu, kot bi preverjal, kam piha veter v njegovi lastni glavi. V tistem trenutku ni deloval kot kakšna razvojna sila, temveč kot prekipelo kvašeno testo, ki grozi, da bo zlezlo čez rob lonca in popackalo štedilnik.
Stala sem ob štedilniku, v roki držala kuhalnico, in nemo opazovala, kako se v stanovanju, ki je bilo še včeraj prijetno in mirno, odvija drama skoraj antičnih razsežnosti – le da je oder predstavljalo skromno blokovsko stanovanje, igralci pa so bili daleč od tragedov.
»In kaj to pomeni v prevodu iz vzvišenega jezika v navadnega?« sem vprašala ter mirno mešala juho.
Miha je globoko zajel sapo, kot bi se potapljal v najgloblje vode: »To pomeni, da bo mama nekaj časa živela pri nama. Mesec dni. Morda dva. Tam ji je dolgčas, tukaj pa je dobra energija. In ti kot razumna žena moraš pokazati razumevanje.«

Novica me je zadela kot kos betona, vržen z višine. Njegova mati, Vesna Klančnik, je bila ženska mogočnih dimenzij – tako po postavi kot po značaju. Njena »osamljenost« je običajno pomenila, da se je sprla z vsemi sosedi v krogu nekaj ulic in je potrebovala novo občinstvo. Tokrat naj bi to bila jaz.
»Miha,« sem začela tiho, z glasom nekoga, ki opazi, da je varovalka že pregorela, ura pa še vedno tiktaka, »imava dve sobi. V eni spiva midva, dnevna pa je že tretje leto v fazi ‘začasne prenove’, ki jo ti tako navdušeno načrtuješ. Kje naj bi spala tvoja mama? Na hodniku?«
Užaljeno je izdihnil. »V najini spalnici. Midva se preseliva na kavč. Ne bodi sebična, Sara. Mama je svetinja. Žena pa mora znati potrpeti in zgladiti robove.«
Samodejno sem pogledala proti prostoru, kjer so bila okna prekrita s folijo, kavč potisnjen ob steno, zrak pa nasičen z vonjem po kitu in prahu. Po tleh se je vlekla belkasta plast, ki se je lepila na nogavice. Miha ni niti dvignil pogleda s telefona.
»Torej takole,« je nadaljeval suho. »Prostor spravi v red. Brez prahu. Posesaj, obriši vse površine in pripravi posteljnino. Soba mora biti nared. Jasno?«
Nagovoril me je z istim tonom, kot je sicer usmerjal mojstre – čeprav je bila prenova že zdavnaj njegova večna obljuba, čiščenje pa vedno moja dolžnost. Takrat sem dojela: robove bom res zgladila. A ne zidov – njegove samozavesti.
Vesna Klančnik je prispela že naslednji dan. Ni preprosto vstopila; izvedla je zasedbo, kot bi osvajala novo ozemlje. Namesto konjenice je s sabo privlekla kariraste torbe, napolnjene s kozarci vlaganin in puloverji, ki so dišali po naftalinu.
»Kako zadušljivo imate,« je oznanila že na pragu, medtem ko je hodnik premerila s pogledom preiskovalca na kraju zločina. »In te tapete … kakšna barva je to sploh? Sara, ali res nimaš občutka za estetiko?«
Na obraz sem si nadela nasmeh letalske stevardese, ki ji potnik na deset tisoč metrih nad tlemi predlaga, naj odpre okno za svež zrak. Molčala sem. Za zdaj. A v meni se je že oblikoval načrt, ki bo kmalu začel dobivati zelo konkretne obrise.
