“Kakšno svetovanje glede delitve premoženja? Si čisto ponorela?” je zaklical, udaril po mizi in na mizo stresel račun od odvetnice

Bilo je nepravično, ponižujoče in srceparače.
Zgodbe

Petkov večer se je vlekel kot raztegnjena senca. Nika Petek je stala ob kuhinjskem oknu, telefon si je z rameni pritiskala k ušesu, z drugo roko pa na rob lista zapisovala številke in opombe. Pred njo so ležali natisnjeni jedilniki, seznam povabljencev in skica razporeditve sedežev. Naslednji dan je Marjeta Kralj praznovala šestdeset let. Vse je moralo biti brezhibno – miza, postrežba, časovni potek. Že četrtič je preverjala z dostavno službo, kdaj natančno bodo prinesli toplo jed.

— Zavedam se, da ne priskrbite kristalnih kozarcev. Uporabili bomo svoj servis, — je govorila mirno, čeprav jo je pod kožo grizla izčrpanost. — Pridite ob treh, goste pričakujemo ob štirih. Hvala lepa.

Prekinila je klic in si z zunanjim delom dlani obrisala čelo. Ura je kazala skoraj osem. Aljaža še ni bilo domov. Zadnje mesece je pogosto zamujal, a tokrat ji je tišina celo ustrezala. Kadar je bil prisoten, se je priprava hrane spremenila v zmedo: odpiral je pokrovke, dajal nepotrebne pripombe, zahteval pozornost, pomagal pa nikoli.

Komaj je pristavila lonec z juho, ko je vhodna vrata nekdo zaloputnil tako močno, da je zacingljalo steklo. Po hodniku so zadonele težke, razdražene stopinje. Nika se je zravnala in se obrnila.

Aljaž Urh je planil v kuhinjo, še vedno v jakni. Obraz je imel rdeč, oči razjarjene. V roki je mečkal list papirja, ki ga je brez besed vrgel na mizo. Papir je zdrsnil čez seznam gostov in obstal ob deski za rezanje.

— Kaj je to? — je vprašal s tistim zadušenim tonom, ki je napovedoval prepir.

Nika je pogledala dokument. Račun od odvetniške pisarne, ki jo je obiskala pred dvema dnevoma. Na vrhu njen podpis in znesek za posvet. Roke je mirno prekrižala.

— Si brskal po mojih stvareh?

— Vprašal sem te, kaj je to! — je udaril z dlanjo po mizi, da so listi poskočili. — Kakšno svetovanje glede delitve premoženja? Si čisto ponorela?

Ni umaknila pogleda. Ta pogovor je pričakovala že dva tedna, nameravala ga je začeti po praznovanju, da ne bi razburkala družine. Očitno bo drugače.

— Vlagam zahtevo za ločitev, Aljaž.

Za hip je otrpnil. V očeh se mu je blisknila zmeda, ki jo je takoj zamenjala jeza.

— Se ti je zmešalo? Tik pred praznikom? — stopil je proti njej, Nika pa se je nehote umaknila nazaj, dokler se ni z hrbtom dotaknila okenske police. — Jutri ima mama jubilej! O kakšni ločitvi govoriš?

— O tem, da ne želim več živeti v tem cirkusu, — glas se ji je rahlo zatresel, a ga je obvladala. — Tvoja mati je prejšnji teden pred tujci rekla, da sem jalova. In ti si jo podpiral. Vedno jo. Dovolj imam.

— Mama je povedala resnico! — je zarohnel. — Tri leta zdravnikov, tri leta stroškov in nič! Naj se ji še opravičujem?

— Želim samo, da nehaš biti njen podaljšek! — prvič je povzdignila glas in se skoraj ustrašila same sebe. — Ne vidiš, kako me ponižuje? Pred prijatelji, znanci, komerkoli. Ti pa molčiš ali prikimavaš.

Zagrabil jo je za komolec, prsti so se zarezali v kožo.

— Kdo si ti brez mene? — je siknil tik ob njenem obrazu. — Stanovanje je moje, avto je moj. Tvoj studio? Odprl sem ga jaz s svojim denarjem. Tvoja naloga je, da postrežeš in si tiho. Jutri boš sedela in se smehljala, jasno? Nobenih scen.

Nika je pogledala njegovo roko, potem njega.

— Spusti me.

— Kaj si rekla?

— Spusti me, Aljaž. Nisem tvoja last.

Stisnil je zobe, jo odrinil in odšel k mizi. Račun je raztrgal na drobne koščke in jih vrgel v koš.

— Jutri ob dveh bo mama tukaj. Miza bo pripravljena, torta na sredini, gostje zadovoljni. Ti boš prijazna in tiho. Po prazniku pa greš k psihologu, ker s tabo nekaj ni v redu. Ločitev si si izmislila.

Odšel je v spalnico in vrata zaloputnil.

Nika je obstala ob oknu, nato se počasi usedla na stolček. Juha je že kipela; zmanjšala je plin. Roke so se ji tresle, a ne od strahu — od zadrževane jeze, ki jo je nosila leta.

Vzelo je telefon in odprla pogovor z odvetnico. Za trenutek je oklevala, nato napisala: »Lahko dokumente oddamo še pred njegovim prihodom? Ne bom čakala do ponedeljka.«

Odgovor je prišel kmalu: »Če pridete jutri zjutraj v pisarno, pripravim vse. Ste prepričani? Po jubileju bo verjetno burno.«

Nika je pogledala raztrgane koščke papirja na tleh, lonec na štedilniku in seznam gostov, kjer je na prvem mestu pisalo: Marjeta Kralj. Telefon je pospravila v žep.

— Prepričana, — je rekla prazni kuhinji.

Na balkonu je zaškrtelo. Aljaž je kadil in po telefonu verjetno tožil materi. Nika ni poslušala. Iz hladilnika je vzela pripravljene sestavine in nadaljevala s kuhanjem.

Jutri bo miza popolna. Potem pa bo konec.

Budilka je zazvonila ob šestih. Nika je odprla oči in nekaj sekund ležala pri miru, poslušala enakomerno, težko dihanje Aljaža, ki je spal razpotegnjen čez odejo. Tudi v spanju je imel napet izraz.

Tiho je vstala, oblekla kavbojke in pulover, v žep potisnila potni list in ključe. V ogledalu na hodniku je opazila temne kolobarje pod očmi, a jih ni skušala zakriti.

Iz stanovanja je zdrsnila skoraj neslišno in po stopnicah pohitela navzdol. Zrak je bil svež, sonce je ravno kukalo nad strehe. Do odvetniške pisarne je imela petnajst minut peš. Hodila je hitro, v žepu stiskala seznam vprašanj.

Pisarno je našla v pritličju stare meščanske hiše. Težka lesena vrata je odprla ob pol sedmih. Odvetnica, okoli petdeset let stara ženska z ostrim pogledom, jo je že čakala.

— Izvolite, — je pokazala na stol. — Vloga je pripravljena. Izpolniti morate podatke in podpisati.

Nika je sedla in prijela za pisalo. Roka je bila mirna.

— Danes želim oddati.

— Sodišče ob sobotah ne dela, — je pojasnila odvetnica. — A pošljemo elektronsko. Uradno bo zabeleženo v ponedeljek, a dokumenti bodo danes že v sistemu. Ne želite počakati? Po družinskem slavju bo morda še težje.

Nika jo je pogledala.

— Čakala sem tri leta. Dovolj je.

Izpolnila je obrazce, preverila vsako številko. V rubriki razlog je pisalo »nepremostljiva nesoglasja«. Odvetnica je svetovala, naj podrobnosti izpusti, da se postopek ne zavleče. Strinjala se je.

Ob sedmih je podpisala zadnji list.

— Pošljem vam podatke za takso. In, Nika, — jo je odvetnica zadržala s pogledom, — če vam bo grozil, me pokličite. Takoj.

— Bo, — je rekla mirno. — A ne danes. Danes praznujemo.

Ko je stopila na ulico, se ji je zdelo, da lažje diha. Ni čutila ne veselja ne strahu — le tiho gotovost.

Domov se je vrnila čez štirideset minut. Aljaž je še spal. V kuhinji je nadaljevala s pripravami. Do prihoda tašče je bilo še šest ur.

Delala je zbrano, brez odvečnih gibov. Rezala zelenjavo, polirala krožnike, iz vitrine vzela servis. Ko je kava zavrela, so se po hodniku zaslišali koraki.

Aljaž je prišel v trenirki, razmršen.

— Si prišla k sebi? — je segel po skodelici, ne da bi vprašal. — Boš danes pridna ali boš spet delala dramo?

Ni odgovorila, le zlagala prtičke v pahljače.

— Govorim s tabo.

— Slišim te.

— In?

Obrnila se je k njemu.

— Slišim, da me nisi vprašal, kako sem spala. Niti ali sem pripravljena. Zanima te samo, ali bom »pridna«. Kot da sem pes.

Skodelico je odložil tako sunkovito, da je kava pljusknila po prtu.

— Začenjaš?

— Pripravljam praznovanje tvoje mame. To si želel.

— Želel sem brez tvojega kislega obraza.

Odšel je pod prho in zaloputnil vrata. Nika je zamenjala prt.

Ob dveh je zazvonilo. Odprla je vrata. Marjeta Kralj je vstopila kot zvezda na oder — v bleščeči obleki, na visokih petah, s frizuro, ki je očitno zahtevala ure dela. Za njo sta prišli dve prijateljici, teta iz Novega mesta in soseda iz spodnjega nadstropja.

— Nika, kaj stojiš? Pomagaj mi iz plašča, — je ukazala Marjeta.

Nika je vzela torbice in obesila plašč. Tašča je že pregledovala mizo.

— Kaj je to? — je pokazala na prtičke. — Rekla sem, naj daš kristal. Težko?

— Kristal je v vitrini. Ne bom ga prala, da se kaj ne razbije. Včeraj so se vam roke malo tresle, — je odgovorila Nika mirno, z jeklom v glasu.

Tišina je zarezala v prostor.

— Kako si drzneš?

Aljaž je takoj stopil k materi.

— Takoj se opraviči, — je rekel tiho, a ostro.

— Za kaj? — je Nika poravnala rob prta. — Res sem povedala. In če se kaj razbije, bom spet jaz kriva.

— Ne sramoti me, — je siknil.

Pogledala je najprej njega, nato Marjeto in goste.

— Oprostite, Marjeta Kralj. Nisem vas hotela užaliti.

— Tako je prav, — je zamrmrala tašča in že napadla sina zaradi srajce.

Nika se je hladno nasmehnila.

— Denar ima, Marjeta. Le za vaše uhane je šel.

Aljaž je trznil.

— Kaj govoriš?

— Dejstva. Moj studio prinese več kot tvoj taksi. In obleko sem si kupila sama.

Slišati je bilo kot šala, a udarci so bili natančni. Aljaž se je prisiljeno zasmejal in jo stisnil za ramo.

— Se hecava, kajne, Nika?

— Seveda.

Izmaknila se je in šla po predjedi. Ko se je vrnila, je Marjeta »po nesreči« z komolcem prevrnila kozarec s sokom. Temno rdeča tekočina se je razlila po Nikini svetli obleki.

— Joj, oprosti, — je rekla z lažno zaskrbljenostjo. — Zakaj pa nosiš tako stvar v kuhinji?

Aljaž se je za njenim hrbtom posmehnil.

— Nič hudega, — je Nika mirno vzela prtiček. — Takoj se preoblečem.

V spalnici je oblekla črno obleko, ki je Aljaž ni maral. Iz torbice je vzela kopijo zahteve za ločitev in jo skrila v žep.

V ogledalu je videla žensko z ravnim hrbtom.

— Danes se še smejte, Marjeta Kralj, — je šepnila. — Potem bomo videli.

Globoko je vdihnila in se vrnila v dnevno sobo. Prav tedaj je ponovno zazvonilo pri vratih. Nika je stopila mimo mize, zravnala ramena in se odpravila proti hodniku, da odpre novim gostom.

Resnične Zgodbe