“Neža, se ti norčuješ iz mene? Že tretjič ti govorim: v soboto nas bo osemnajst. Osemnajst, razumeš?” je glas Milene Forštnarič udarjal ob kuhinjske ploščice

Nepravično pričakovanje družine drobi dušo in upanje.
Zgodbe

Neža je imela na jeziku ostro pripombo, takšno, ki bi zarezala do kosti, vendar je ni izrekla. Milena je zadela preveč natančno, zato se je cinizem preprosto zataknil nekje v grlu.

Še isti večer se je Mark Koren vrnil pozno. V kuhinjo je prišel z izrazom človeka, ki ni prišel klepetat, ampak sklenit dogovor.

»Neža, nekaj se morava zmeniti.«

»Kar povej,« je odvrnila. »Samo prihrani mi uvod.«

Usedel se je nasproti nje, si poravnal rokava in pogledal proti oknu, kot da tam piše pravi vrstni red besed.

»Simona Metelko potrebuje denar. Prenova se jim je zakomplicirala, delavci pritiskajo, plačila se nabirajo. Bi ji lahko iz nagrade posodila sto tisoč evrov? Za dva meseca, največ.«

Neža ga je pogledala mirno. Tako mirno, da je postal nemiren on.

»Ne.«

»Niti pogovorila se ne boš?«

»O čem? Pred enim mesecem sem bila brez srca. Zdaj naj pa očitno postanem še družinska banka.«

»To je moja sestra.«

»In to je moj denar.«

»Spet se obešaš na malenkosti.«

»Ne, Mark. Samo priročna nisem več.«

Iz sobe se je zaslišal glas Milene Forštnarič. Tokrat ni bil utrujen, ampak nepričakovano trden.

»In prav je tako.«

Mark se je sunkovito obrnil.

»Mama, ti to resno?«

»Bolj resno ne bi mogla. Dovolj je tega, da se vsi delate, kot da mora Neža reševati vsako zmedo, ki jo naredite. Simona živi za vtis in vedno računa, da jo bo kdo ujel, ko pade. Ti pa že celo življenje sediš med dvema ženskama in si domišljaš, da je to mir. Ni. Temu se reče urejanje stvari s tujimi rokami.«

»Hvala, mama. Krasna podpora.«

»Saj tebe zdaj ne podpiram,« je rekla Milena. »Končno sem začela uporabljati glavo. Ko sem potrebovala hrano, zdravila in prevoze k zdravnikom, ni bila ob meni Simona. Tudi ti ne. Zato je ne glej, kot da ima namesto obraza denarnico.«

Marku je pobledel obraz.

»Kaj je zdaj to? Zavezništvo?«

»Ne,« je mirno rekla Neža. »Samo prvič se pogovarjamo brez vnaprejšnjega dogovora, da sem za vse kriva jaz.«

Mark je odšel iz kuhinje in za seboj zaprl vrata. Glasno, a ne več s tisto nekdanjo samozavestjo. Bolj kakor človek, ki je nenadoma ugotovil, da stari trik ne prime več.

Čez nekaj dni jo je Milena poklicala k sebi.

»Pridi, sedi. In ne delaj takšnega obraza, ne umiram.«

»Pri takem začetku lahko človek v minuti osivi.«

Mileni je na kolenih ležala debela mapa, polna papirjev, potrdil in porumenelih izpiskov.

»Po moževi smrti in po prodaji vikenda mi je nekaj ostalo. Ni bogastvo, ampak nekaj je. Spravljala sem za hude čase. Mislila sem, da bom nekoč vse dala Marku. Zdaj sem si premislila. Del boš vzela ti in šla nekam sama počivat.«

Neža se ni zmogla niti nasmehniti.

»Se šalite?«

»Ne. Toliko let si v to hišo zlivala moč, živce in čas, da še jaz tega ne morem več gledati. Človek mora imeti vsaj košček življenja, ki se ne vrti okoli tujih potreb in kapric.«

»Tega ne morem vzeti.«

»Lahko in boš. Vzemi kot odškodnino za duševno škodo. In ne pregovarjaj se z mano. Predolgo sem red zamenjevala z nadzorom. Zdaj je dovolj.«

Neža se je spustila na rob stola. V tistem trenutku jo je zadela preprosta, neprijetna misel: vsa ta leta se ni borila samo s taščo. Borila se je z načinom življenja, v katerem naj bi ženska tiho vlekla voz, se zraven še smehljala in bila hvaležna, da jo sploh štejejo za del družine. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je to prva na glas priznala prav tista, od katere si Neža nikoli ne bi obetala človeške geste.

Na hodniku so se zaloputnila vhodna vrata. Mark je pomolil glavo v kuhinjo.

»Bosta čaj?«

»Bova,« je pred Nežo odgovorila Milena. »In ti se usedi zraven. Začeli se bomo učiti živeti tako, da vsega ne zvrnemo na eno žensko. Za začetek nekaj preprostega: za prvomajske praznike boš k Simoni pomagat šel sam. Neža pa bo šla na oddih.«

»Kam?« je zmedeno vprašal.

Neža je pogledala skozi okno. S streh je kapljalo, na dvorišču je rohnel smetarski tovornjak, soseda je vlekla mrežo krompirja, pri vhodu so najstniki kadili in se pretvarjali, da jih nihče ne vidi. Navadna pomlad na obrobju mesta: blatna, glasna, brez velikih obljub. Pa vendar ji je nenadoma postalo lahko.

»Kamor bom hotela,« je rekla. »Zdi se, da sem končno dobila tudi to pravico.«

In to je bilo čudno. Ne zato, ker se je izkazalo, da tašča vendarle ni najstrašnejši človek v stanovanju. Čudno je bilo zato, ker se svet ni premaknil zaradi lepih besed ali velike sprave. Spremenil se je v trenutku, ko te nekdo neha imeti za priročno. Včasih celo tisti, ki je tvojo priročnost dolga leta izkoriščal prvi.

Resnične Zgodbe