«Izgini,» — hladno je odvrnila Mateja Brunčič

Zakaj je svet postal tako grobo nesramen?
Zgodbe

Ogromna vreča z odpadki je znova slonela naravnost pred vrati stanovanja Mateje Brunčič, kot bi tam imela stalno prebivališče.

»Res sem si izbrala sosede prve klase,« je skozi stisnjene zobe zamrmrala in jezno odklenila. »Človek ostane brez besed.«

Vrata nasproti so se takoj priprla in iz reže je pokukala razmršena, napol speča soseda.

»Spet nekaj godrnjaš,« je siknila. »Premakni tisto vrečo in pojdi naprej. Ni treba dvigovati celega bloka na noge, ljudje bi radi spali.«

»Izgini,« je hladno odvrnila Mateja Brunčič. »Preden ta tvoja smrdljiva pošiljka pristane pri tebi v dnevni sobi.«

»Nesramnica!« je zdaj že povsem budna zavreščala soseda in z vso silo zaloputnila vrata.

»Butara,« ji je zabrusila Mateja Brunčič v hrbet ter vrečo sunkovito brcnila vstran.

Zaklenila je stanovanje in se odpravila proti dvigalu. Kabina je bila kot nalašč odprta, vendar jo je že na pragu ustavil neprijeten vonj. Po tleh se je razlivala sumljiva tekočina, v kotu pa je ležal svež, prav nič majhen pasji iztrebek.

»Pa ne že spet,« je ogorčeno izdavila. »Najraje bi poslala nekam daleč tako psa kot njegovega gospodarja.«

»Koga imaš v mislih?« je zadonelo z zgornjega nadstropja.

»Tebe in tvojo mrcino,« je brez oklevanja odgovorila Mateja Brunčič. »Dobermana očitno še vedno nisi naučil, da hodnik ni stranišče.«

Lastnik psa se je nagnil čez ograjo. »In kako boš dokazala, da je to naredil moj pes? A vidiš kje podpis?«

»Kdo pa še?« je planila. »V našem vhodu sta samo dva takšna primerka – ti in tvoj štirinožni genij.«

»Pazi, kam te pošljem,« je zarohnel.

»Z veseljem bi šla,« je zajedljivo odvrnila, »ampak ne morem mimo te ‘mojstrovine’. Očitno sta bila z dobermanom tu pred mano.«

Ne da bi poslušala nadaljnje žaljivke, se je po stopnicah spustila navzdol. Na parkirišču jo je pričakalo novo presenečenje. Njen mali avtomobil je bil ujet med orjaški terenec in bleščeč, čisto nov mercedes.

»Odlično,« je nejevoljno zamrmrala, ko je ključe pospravila v torbico. »K zobozdravniku bom očitno morala z avtobusom.«

V prenatrpanem vozilu se je komaj dokopala do denarnice in plačala vožnjo. Ko je spravljala denarnico nazaj, je z komolcem po nesreči zadela elegantno oblečeno žensko.

Resnične Zgodbe