— Čigavi copati so to v našem hodniku? — Maja Koren je obstala na pragu, še obuta, in z očmi ošvrknila oguljene modre natikače, sprane kot barva na stari vrtni lopi. Niso bili njeni. In zagotovo ne od Gorazda.
— Mama je prišla mimo, — se je iz kuhinje oglasil Gorazd Kastelic. Glas je imel raven, zglajen, brez sledu zadrege ali presenečenja. Kot da je vse vnaprej določeno in poteka po nevidnem načrtu — le da Maja ni vedela, po čigavem.
Počasi je odložila torbico, slekla plašč. Srce ji ni razbijalo zaradi treh deževnih postaj avtobusa ali zadušljive vožnje z ropotajočim radiem, temveč zaradi tiste lepljive slutnje v prsih. Predobro je poznala ta njegov mirni ton: takrat je nekaj prikrival. Ali pa se je pretvarjal, da je vse v najlepšem redu.
— Kar tako? — je stopila v kuhinjo. — Na čaj in klepet?
Gorazd je sedel za mizo v pižami, čeprav je ura kazala komaj sedem zvečer. Obraz je imel prazen, oddaljen. S pogledom je begal naokrog, s skodelico je tiho udarjal ob krožniček — njegov mali znak, da bo zdaj izrekel nekaj spoliranega, ne nujno resničnega.

— Malo sva posedela. Nisem vedel, kdaj prideš. Rekla si, da boš pozno.
— Seveda, — si je natočila čaj in opazila, da ji roka komaj zaznavno trepeta. — Sestanek imam do devetih. Ves dan na nogah. Niti poklical nisi.
— Saj si sama rekla, naj te ne motim, ko delaš, — je zamrmral, ne da bi jo pogledal.
Sedla je nasproti njega in ga molče opazovala, kako igra vlogo sproščenega domačina. V njej pa je vrelo, tiho in vztrajno. Ko je začel izmikati odgovore, je to pomenilo, da je zadaj že cela vrsta polresnic.
— Povej mi naravnost, Gorazd. Zakaj hodi sem? Ne verjamem, da samo na čaj.
— Kaj pa je s tem? Sama je, pokojnina je nizka. Pride malo posedet. Saj sem njen sin.
— Sinovi so sinovi, — je odrezala Maja. — Ampak matere ne puščajo copat sredi stanovanja, kjer živita dva odrasla človeka. Dogovorila sva se: brez stalnih obiskov. Še posebej ne takih, ki brskajo po tujih stvareh.
— Spet dramatiziraš. Mama je dobronamerna. Samo rada ima red. Hoče, da je pri nas tako, kot mora biti.
— Tako, kot mora biti? Ko mi premeče spodnje perilo v omari? Ko ščetke za lase tlači med zdravila? Ko me kliče “ta tvoja”, kot da sem začasna zaposlena?
Gorazd je globoko vzdihnil. Zunaj je zalajal sosedov pes in nenavadno poudaril nesmiselnost prizora: tuji copati, mož v pižami, ki igra brezbrižnost, in občutek, da stanovanje ni več povsem njuno.
— No, pomiri se, — je končno izdavil. — Predlagala je nekaj… glede stanovanja.
— Kakšen predlog?
Med njima se je razlezla tišina. Iz radiatorjev je šumel zrak.
— Varčevala sva. Skupaj. Ampak mogoče bi stanovanje začasno prepisala na mamo. Da bi bilo njej lažje. Nekaj časa bi živela tu, potem pa bi uredili nazaj.
Maja je obstala. — Si resen?
— Ne vpij. Samo razmišljam. Najemnina jo ubija, soseda Cveta Kos jo stalno nadleguje…
— Povej raje, ali sta že kaj podpisala?
Molčal je. S prsti si je podrgnil nosni koren in vstal.
— O tem kdaj drugič. Utrujen sem.
— Seveda. Jaz pa cvetim kot pomladni bezeg, — je rekla hladno. — Me misliš kar odpisati?
Stal je sključen, kot učenec brez domače naloge.
— Skrbi me za mamo…
— In jaz sem kaj? Natakarica v tovarniški menzi?
Obrnil se je stran. V tistem trenutku je Majo nenadoma prešinilo, da med njima ne stoji le spor zaradi stanovanja, temveč nekaj precej bolj nevarnega in tihega, kar je počasi spodjedalo vse, kar sta do zdaj gradila.
