Nekoč ti prsti niso držali ročaja metle, temveč momentni ključ. Z njimi sem nastavljal zračnosti ventilov z natančnostjo na stotinko milimetra. Nekoč sem z odliko diplomiral na politehniki. Nekoč so me klicali Matija Klement, vodilni inženir mehanike v mariborskem Dieselnu.
Potem je prišlo leto 2003. Obrat so zaprli. Star sem bil petintrideset. Žena je bolehala, računi so se kopičili. Dela ni bilo. Edino, kjer niso postavljali vprašanj, je bil avtoservis – potrebovali so čistilca. »Za kratek čas,« sem si takrat rekel.
Triindvajset let tega »začasno«.
David Čuješ je prišel v petek, slabe volje. Kašmirni plašč, obraz brez sledu prijaznosti.
– Žan Vogrin, tretji teden teče. Avto hočem nazaj. Ali ga popravite, ali ga odpeljem.
Žan je stal sredi delavnice, roke globoko v žepih, čevlji spolirani kot ogledalo. Ob njem Nejc Jereb, Luka Zajc in Gal Perko. Za njihovimi hrbti je negotovo postopal vajenec Jan Turnšek.
– Gospod Čuješ, trudimo se. Okvara je nenavadna, model je star, deli–
– Tri tedne ste imeli. Tri. Če jutri ni nared, ga vzamem in grem v Ljubljano. Tam menda še obstajajo pravi strokovnjaki.
Tišina je padla težko kot svinec. Mojstri so zrli v tla. Žan je zardel. Jaz sem ob strani brisal kovinske ostružke po rezkanju.
Tedaj je njegov pogled obstal name. Ne vem, kaj ga je pičilo. Morda je hotel razelektriti napetost. Morda je bil čistilec pač priročna tarča.
– O, Matija! – se je obrnil k meni z nasmehom, ki ga je običajno prihranil za stranke. – Boš ti uredil zadevo? Kaj praviš, ata? Moji fantje ne zmorejo, ti pa itak vse vidiš in slišiš!
Po delavnici je završal smeh. Nejc je prhnil, Luka se je kislo režal, celo Jan se je zahihital, čeprav je bil tu šele četrti mesec.
Žan je teatralno razširil roke proti Čuješu:
– Evo, zadnje upanje – naš Matija. Če ga spravi v red, je avto njegov!
Zarežal se je. Nejc se mu je pridružil. Luka si je z dlanjo pokril obraz, ramena so se mu tresla. David Čuješ se ni smejal. Opazoval je prizor z nejevoljo; njemu do šal ni bilo.
Stal sem z metlo v roki. Ostružki pod nogami. V zraku težek vonj po dizlu. Triindvajset let.
– Velja, – sem rekel.
Mirno. Brez nasmeška.
Smeh ni potihnil v istem hipu. Najprej je utihnil Nejc, ker je stal najbliže in me je prvi slišal. Nato Luka. Žan je obstal z odprtimi usti, kot bi spregovorila metla.
– Kaj si rekel?
– Rekel sem: velja. Popravim – in avto je moj. To ste izrekli pred vsemi. Pred gospodom Čuješem. Pred ekipo.
Žan je nekajkrat odprl in zaprl usta. Ošinil je Čuješa. Ta je le skomignil.
– No, pa daj, ata, – je Žan prisiljeno privzdignil kotičke ustnic. – Preseneti nas.
Odšel je v pisarno. Skozi vrata sem slišal, kako se tam notri sam pri sebi pritajeno smeje.
Metlo sem naslonil v kot in stopil do tretjega boksa. Tam je stal Mercedes – bež barve, s kromiranimi odbijači, letnik triinosemdeset. Skoraj moj vrstnik po stažu. Tistem, ki se je končal, še preden se je zares začel.
V soboto servis ni obratoval. Ob sedmih zjutraj sem že odklenil halo – čistilec ima ključe, ker prihaja prvi in odhaja zadnji.
Mercedes je sameval v tretjem prostoru, hladen in tih. Dvignil sem pokrov motorja.
Petvaljni dizel OM617. Ta agregat sem poznal do zadnjega vijaka. V mariborskem Dieselnu smo to serijo preučevali po nemških priročnikih, ki jih je vodja proizvodnje nekoč prinesel s službene poti v Stuttgart, in marsikatera shema mi je še danes živo pred očmi.
