Delal je kot trener v fitnes centru »Olimp« na Linhartovi ulici. Na profilu je imel kup fotografij z utežmi, posnetke iz telovadnice, napete mišice pred ogledalom in pod skoraj vsako objavo Sarine všečke. Če je bilo verjeti datumom pod slikami, sta bila skupaj približno dve leti.
Odprla sem nov profil. Za sliko sem nastavila šopek rož in mu napisala: »Živjo! Sarina prijateljica sem. Za rojstni dan ji pripravljamo presenečenje, majhno praznovanje. Lahko prideš ob osmih na ta naslov? Ona nič ne ve!«
Odpisal je čez kakšno uro.
»Seveda! Prinesem rože. Katere ima najraje?«
»Vrtnice,« sem natipkala.
Potem sem mu poslala svoj domači naslov.
Prsti so mi od napetosti skoraj brneli. Telefon sem odložila na mizo, vstala in stopila k oknu. Na dvorišču so se topoli zibali v sunkih vetra, prah pa je drsel po asfaltu kakor sivkast dim. Bil je maj, vendar je v zraku tičal neprijeten mraz.
Ali sploh ravnam prav? Morda bi se morala z Gregorjem samo pogovoriti. Morda bi morala spakirati kovčke. Tiho vložiti zahtevo za ločitev, brez prič, brez predstave, brez vsega tega.
Odprla sem hladilnik. Raca je ležala v marinadi, pripravljena za pečenje. Solate so čakale v posodah — štiri vrste, za vsako po tri ure dela. Rožmarin sem kupila svež, ne posušen. Tudi sveče za mizo so že stale v omari: osem bordo sveč, natančno v barvi prta.
Sedeminštirideset tisoč evrov. Trije dnevi ob štedilniku. Petindvajset let.
Ne. Tiho ne bo šlo.
Tega si ni zaslužil.
Potem pa je Gregor omenil, da bi rad povabil še »sodelavko iz službe«.
»Nova je,« je rekel in po večerji odpenjal pas. »Nerodno bi bilo, če je ne bi. V mestu nikogar ne pozna.«
Trebuh mu je visel čez pas. Na mezincu se mu je svetil srebrn prstan s temno patino. Zadnjih pet let ga je nosil skoraj vsak dan in bil prepričan, da zaradi njega deluje ugledno. Jaz sem samo pokimala in iz omare vzela devetnajsti krožnik.
»Seveda. Naj pride.«
Gostje so se zbrali do sedmih. Gregorjeva mama je prišla v bež kostimu in v oblaku tistega starinskega parfuma, ki ga je uporabljala že trideset let. Prišel je njegov brat Tomaž z ženo Emo. Moji sodelavki iz šole, Lidija in Urška. Nina z možem. Pa še soseda iz zgornjega nadstropja, ki sta naju poznala od prvega dne, ko sva se vselila v to stanovanje.
Po stanovanju se je širil vonj pečene race in rožmarina. Prižgala sem glasbo, tih jazz, takšnega, kakršnega je imel Gregor rad. Vsem sem natočila aperitiv, na mizo razporedila predjedi in še zadnjič poravnala prtičke. Miza je bila res lepa: bel prt, bordo sveče, srebrni obročki za serviete — Ninino darilo od prejšnjega novega leta.
Gregor je stal pri vratih v novem suknjiču. Gumbi so se mu čez trebuh napenjali, vendar tega ni opazil. Prstan se mu je bleščal na roki. Smehljal se je, kot da je vse njegovo.
»No, Marjanca, tole je pa lepota!« Z roko je pokazal čez mizo. »Ti si res mojstrica.«
Moja. Še vedno njegova.
Nasmehnila sem se in pogledala telefon. Sporočilo od Nejca: »Pridem do 20.00, sem že na poti!«
Ob pol osmih je pozvonilo. Gregor je šel odpret, jaz pa sem ostala pri mizi z zajemalko v roki.
Na pragu je stala Sara. Oprijeta rdeča obleka, visoke pete, parfum — tisti isti, sladek vonj po šmarnicah, ki je bil skoraj slaboten. Do kuhinje je priplaval še prej, preden je stopila v stanovanje. Nohti dolgi, zašiljeni, bež z bleščicami. Lasje spuščeni čez ramena.
»Živjo!« Gregorju je podala škatlo bonbonov in se ozrla po stanovanju. »O, kako lepo imate tukaj!«
Stala sem pri štedilniku. Nina je bila ob meni. V trenutku je otrpnila in me stisnila za komolec.
»Je to ona?« je komaj slišno vprašala.
»Da.«
Obrisala sem si roke v kuhinjsko krpo in stopila bliže. Sari sem pogledala naravnost v oči — rjave, obrobljene s črno črto, z dolgimi umetnimi trepalnicami. Bila je lepa. Mlada. Dvajset let mlajša od mene.
»Dobrodošla,« sem rekla. »Sedi tukaj, poleg Gregorja. Počuti se kot doma. Saj si že skoraj domača, kajne?«
Sara je zmedeno pomežiknila. Gregor se je odkašljal. Gostje pa še niso razumeli.
Za zdaj.
Vrnila sem se v kuhinjo. Roke se mi niso tresle. Raco sem razdelila na krožnike, jo prelila z omako in na vsak kos položila vejico rožmarina. Nato sem preverila uro. Do Nejca je bilo še petindvajset minut.
Gregor je točil vino in zabaval omizje. Sara je sedela ob njem in z dolgim nohtom brskala po francoski solati. Gregorjeva mama jo je opazovala z zanimanjem — ne ravno sovražno, bolj tako, kot se ocenjuje blago v izložbi.
»In vi že dolgo delate z Gregorjem?« jo je vprašala.
»Tako, nekako pol leta,« je Sara zavrtela kozarec za pecelj. »On mi je, pač, pomagal pri poročilih.«
Nina je prhnila v prtiček. Urška in Lidija sta si izmenjali pogled. Ujela sem Ninin pogled in skoraj neopazno odkimala.
Prezgodaj.
Gostje so jedli in obujali spomine na najino poroko. Tomaž je povedal, kako je Gregor med obredom spustil prstan in se je ta odkotalil pod oltar. Vsi so se zasmejali. Tudi Gregor — glasno, široko, z glavo vrženo nazaj. Pil je hitreje kot običajno. Obraz mu je postajal rdeč. Prstan se mu je zabliskal vsakič, ko je dvignil kozarec.
Jaz sem gledala na uro. Petnajst do osmih. Deset do osmih. Pet do osmih.
Potem je vstal.
»Dragi prijatelji!« Gregor je dvignil kozarec. Bordo vino se je v njem gosto zazibalo. »Petindvajset let. Srebrna poroka. To je, no, saj veste, resna obletnica.«
Za mizo je nastala tišina. Njegova mama si je popravila očala. Tomaž je odložil vilice. Urška je sklenila roke v naročju.
»Dolgo sem razmišljal, kako naj to povem,« je nadaljeval in rahlo zavrtel kozarec. Kaplja vina je spolzela po steklu. »Ampak ker smo danes vsi tukaj, med najbližjimi, bi rad bil iskren.«
Pogledal je Saro. Ona je komaj opazno nagnila glavo.
