“Mami, kam naj bi jaz sploh šel?” je Anže obupano vprašal, ko so mu brez posvetovanja že rezervirali pot

Brezobzirno, sramotno, a vsi so se strinjali.
Zgodbe

Bilo je nekaj povsem navadnih besed.

Pa vendar sem jih slišala, kakor bi jih izrekel prvič.

Tašča je pograbila torbo in odkorakala proti predsobi. Šla sem za njo. Na stopnišču je imela navado dodati še zadnjo bodico, kakor da vrača drobiž.

Tudi tokrat ni izpustila priložnosti.

Pri vratih se je obrnila.

— Ko vam bo šlo za nohte, me nikar ne kličite.

— Ne bomo.

— Tebi je lahko govoriti. Tvoj otrok je že skoraj odrasel.

— Prav zato govorim.

Odšla je in s peto glasno udarila ob stopnico.

Miha je še dolgo stal v hodniku. Potem je tiho rekel:

— Mislil sem, da gre samo za dva tedna.

— In potem? Bi morali še dopust po družinski liniji prepisati nanje?

Ustnice so se mu ukrivile v grenak nasmešek.

— Prav. Zamočil sem.

— Tega ne govori meni.

Miha je pogledal Anžeta.

— Sin, oprosti. Res nisem dobro premislil.

Anže je samo skomignil.

— Se zgodi.

S pobral je skodelice z mize, jih odnesel k pomivalnemu koritu in vprašal, ne da bi me pogledal:

— Mami, a zdaj z mano ne bo več govorila?

— Bo. Seveda bo.

— Nisem hotel, da bi bilo zaradi mene …

— Ni zaradi tebe. Zaradi vozovnice je. Zapomni si razliko.

Pokimal je tako resno, kakor da je prav to najpomembnejša lekcija, ki jo mora človek razumeti pri petnajstih.

Potem je odšel v svojo sobo. Šele takrat sem opazila, da marmelada še vedno stoji na štedilniku. Bila je gosta, jantarna, in dišala je po jagodičevju, ne po tujih ukazih.

Nahrbtnik je ostal doma.

Teden dni pozneje je Anže že hodil k stricu Jerneju Ferku. Ob desetih je šel od doma z nahrbtnikom, ob dveh se je vračal, na dlaneh prinašal stekleni prah in novice, pomembne kakor pri odraslih.

— Mami, si predstavljaš, danes sem sam rezal letvico za steklo.

Delala sem se, da razumem vsako njegovo besedo. V resnici pa sem razumela nekaj drugega.

Nahrbtnik je ostal doma.

Nina Zajc dva dni ni poklicala. Nato je pisala Mihi, da si je njen mož vzel nekaj prostih dni, Lidija Leban pa bo k njej prihajala ob torkih in petkih. Daleč je, vroče je, drago je, a kaj naj.

Vedno obstaja kakšna možnost.

Beseda pomoč je v trenutku izgubila ves svoj lep zven, ko jo je bilo treba zares opraviti z lastnimi rokami.

Zvečer je Miha rezal kruh in me vprašal, ali bom zamerila, če gre julija za konec tedna k sestri.

— Pojdi. Če si se sam tako odločil, pojdi.

Pokimal je. Brez pregovarjanja. In brez materinega odmeva v glasu.

Pozneje me je Nina vseeno poklicala sama.

— Ana, ne bodi huda name. Takrat sem govorila v afektu.

— Nisem huda.

— Samo res sem bila čisto na koncu z močmi.

— Verjamem.

Nekaj časa je molčala.

— Morala bi vprašati.

— Morala bi.

Pogovor je bil kratek. In pošten.

Do avgusta si je Anže prihranil za nove slušalke in jih izbral sam. Miha materi ni več odgovarjal z »takoj, takoj«, še preden bi vprašal mene. Lidija Leban pa je naslednjič, ko je prišla, obstala na pragu in počakala, da sem rekla:

— Kar naprej.

Malenkost?

Ne. Red.

Včasih ni najtežje zaloputniti vrat. Težje je pravočasno reči »ne«, še preden se nekdo s tujo vozovnico naseli v tvojo kuhinjo.

Kje se za vas konča pomoč in začne brezplačna postrežba?

Resnične Zgodbe