“Ona nalašč je posebej. Kot da mi sploh ne bi bili njena družina” je Irena stisnila telefon k ušesu in prosila, naj Maja pride preverit

Nepravično in srhljivo molčanje skrivnostno razjeda družino.
Zgodbe

Na spodnji polici so bile zložene posodice.

— Tri so za Žana. V eni je kaša s sadjem za zajtrk, ker v vrtcu skoraj nič ne poje, zato mu dam nekaj še pred odhodom. Dve sta za Emo: spasirana juha in mesne kroglice, ker je alergična na korenje, Irena Jereb pa ga stlači v čisto vsako jed. Tale z jušno osnovo je za Jana. Vzame jo s seboj v službo, ker kosilo v tovarniški menzi stane dva evra osemdeset, od doma prinesena juha pa ne stane nič. In tole, — s prstom je pokazala na steklen kozarec s pokrovom, — je marmelada iz aronije. Skuhala sem jo septembra. Irena Jereb jo vsak večer je ob čaju. Samo misli, da se v omari pojavlja sama od sebe.

Maji se je v prsih nekaj boleče skrčilo. Ne od jeze. Od sramu. Zaradi lastne matere.

— Nika, počakaj. Kdaj sploh vse to narediš?

— Ob nedeljah. To je moj edini cel prost dan. Zjutraj operem perilo, pospravim otroško sobo, potem pripravim hrano za ves teden. Seznam napišem že v petek zvečer, živila naročim po spletu, dostava pride v nedeljo ob devetih. Tako prihranim vsaj nekaj časa.

— Koliko ur porabiš samo za kuhanje?

— Štiri, včasih pet. Odvisno, kaj je na jedilniku. Ema slabo prenaša gluten, zato moram zanjo kuhati posebej. Žan sicer je skoraj vse, ampak porcije mu moram odmerjati. Čez zimo se je zredil in pediatrinja je rekla, naj pazimo.

Nika je iz mikrovalovne pečice vzela posodico, jo odprla in iz nje se je dvignila para. V njej so bili riž, piščančje prsi in pečen brokoli. Vse narezano na enake koščke, mirno, skoraj vojaško natančno zloženo.

— Maja, ne jem posebej zato, da bi komu kljubovala. Jem posebej, ker pridem domov takrat, ko so vsi drugi že siti. In jem to, kar moje telo po dvanajstih urah na nogah sploh lahko prenese.

Vzela je vilice in začela jesti. Tiho. Zbrano. Kot nekdo, ki zna ceniti vsako minuto miru, ker dobro ve, da jih nikoli ni veliko.

Maja se je vrnila v sobo k materi. Irena Jereb je sedela na kavču in pletla šal. Pletilke so se premikale hitro, enakomerno, brez enega samega odvečnega trzljaja. Glave ni dvignila.

— No? Sta se pogovorili?

— Sva.

— In? Je rekla, da slabo kuham?

Maja ni sedla nasproti njej, ampak poleg nje. Tokrat je moralo biti tako.

— Mami, veš, ob kateri uri gre Nika od doma, kadar ima jutranjo izmeno?

— Zgodaj.

— Ob pol šestih. Kar pomeni, da vstane ob štiri petinštirideset. Tuš, uniforma, torba. Ob petnajst čez pet mora biti že zunaj, če hoče ujeti avtobus.

— Vem, da vstaja zgodaj. In kaj potem?

— Veš, da je Ema alergična na korenje?

Pletilki sta obstali. Irena ju ni odložila, samo premikati ju je nehala.

— Ema? Kakšna alergija?

— Na korenje. Nika ji zato vsak teden pripravi hrano brez korenja. Spasirano juho. Mesne kroglice. Posebej zanjo.

— Tega nisem vedela, — je mati rekla tišje.

— Ti pa korenje dodaš skoraj povsod. V juho, omake, dušeno zelenjavo. Ti Nika ni povedala?

Irena je molčala. Šele čez nekaj trenutkov je zamrmrala:

— Morda je. Ne spomnim se. Saj bi lahko samo rekla. Bi pa skuhala brez korenja.

— Rekla je. Trikrat. Oktobra, novembra in decembra.

V sobi je nastala gosta tišina. Pletilki sta ji ležali v naročju, nedokončan šal pa je zdrsnil skoraj do tal.

— Mami, veš, kdo Janu pripravlja juho za službo?

— Sam si jo vzame. Iz lonca.

— Ne. Nika vsako nedeljo posebej skuha piščančjo jušno osnovo in jo razdeli v posodice. Jan ne vzame tiste iz skupnega lonca, ker ima rad piščančjo, ne goveje. Ti pa običajno skuhaš govejo. Ona to ve, ker ga je vprašala. Ti ga nisi.

— Jaz sem njegova mama. Vem, kaj ima rad.

— Mami, Jan ima rad piščančjo. Od nekdaj. Tudi kot otrok jo je imel najraje.

Irena Jereb je odprla usta, kakor bi hotela odgovoriti, potem pa jih je spet zaprla. Obrnila se je proti oknu.

— In še nekaj, — je nadaljevala Maja.

Mati je dvignila pogled. Oči je imela mokre, vendar ni jokala. Nekdanje pomočnice ravnatelja ne jokajo. One razčlenjujejo.

— Maja, nisem vedela za te posodice. Nisem vedela, da kuha za vse.

— Prav v tem je težava. Videla si samo to, da Nika je ločeno. Nisi pa videla, da prav ona hrani celo družino. Tudi tebe. Tisto aronijino marmelado, ki jo vsak večer ješ ob čaju, je skuhala ona.

Irena je pogledala proti nočni omarici. Tam je stal kozarec temne marmelade, zraven žlička in nekaj drobtin piškotov.

— Mislila sem, da jo je kupil Jan, — je zašepetala.

— Ni je. Nika jo je naredila. Septembra. Jagode je nabrala pri prijateljici na vikendu. Na svoj edini prost dan.

V nedeljo ob devetih je dostavljavec prinesel živila v treh velikih vrečah. Nika jih je razporedila po kuhinjski mizi: riž, piščanec, brokoli, bučke, jabolka, skuta, jajca. Žan se je motovilil ob njej in poskušal neopazno izmakniti jabolko.

— Žan, počakaj. Naj ga najprej operem.

— Mami, lahko dobim rdečega?

— Lahko. Izvoli.

Maja je stala na pragu kuhinje in jo opazovala. Nika se je med pultom, štedilnikom in hladilnikom premikala kot kirurg v operacijski sobi: varčno, natančno, brez enega samega nepotrebnega giba. Vsaka posodica je čakala na svoj napis.

Resnične Zgodbe