– In kaj naj bi po tvoje slišala? – je zamahnil z roko. – Stare ženske pač klepetajo neumnosti.
– Slišala sem, da obnove ne bo. Da bo denar dobila Tina. Da nobenega potrdila o dolgu nimate namena napisati. In da sem jaz pri vas privesek.
– Mama je bila mogoče razburjena.
– Zanimivo. Zvenela je precej mirno.
Matic je telefon zalučal na mizo.
– Torej tako? Zaradi nekaj stavkov boš odrekla pomoč moji materi?
– Ne zaradi stavkov. Zaradi resnice.
– Nataša, ti si se čisto prevzela. Enajst let živiš v moji družini, nosiš moj priimek, potem pa ti je žal šest tisoč evrov za moževo mamo.
– Za tvojo mamo, Matic. Ne za mojo.
Kratko, ostro se je zasmejal.
– No, končno. Zdaj si pokazala, kakšna si v resnici.
Takrat so se odprla vhodna vrata. Bernarda je vstopila s takim izrazom, kot da je že na hodniku začutila, da se načrt ni izšel.
– Matic?
– Ne bo nakazala, – je rekel.
Tašča si je počasi odvezala ruto.
– Zakaj pa ne?
– Ker sem slišala, kaj ste govorili z Zdenko pred blokom.
Bernarda je pogled uprla v Natašo. V njem ni bilo strahu, samo nejevolja.
– Prisluškovati ni lepo.
– Lagati tudi ne.
– O, kako smo načelni. Ko si enajst let živela ob mojem sinu, je bilo pa vse v redu? On te je nosil na svojih ramenih.
Nataša je samo za hip pogledala moža.
– Matic, pokaži mami plačila za zadnjih osem mesecev. Položnice, hrano, obroke za tvoj avto, zdravila zanjo, kadar jih je potrebovala.
– Ne začni zdaj z računovodstvom.
– Bom začela. Ker je izraz »nosil na ramenih« tukaj precej velikodušen.
Bernarda je torbo odložila na stol.
– Žena mora možu pomagati.
– In mož mora skupaj z materjo lagati ženi?
Matic je z dlanjo udaril po mizi.
– Dovolj! Zdaj nakažeš denar in s tem je konec debate.
– Ne.
– Potem pa spakiraj.
Bernarda je komaj opazno dvignila brado. Čakala je nekaj znanega: da bo Nataša povesila pogled, začela razlagati, prositi, naj se ne jezi. Tako je bilo včasih. Po prepirih. Po ponižanjih pri družinskih kosilih. Po pripombah o »ženski modrosti«, ki jo je tašča razumela kot tišino.
Toda Nataša je odšla v sobo.
Matic je stopil za njo.
– Kam pa greš?
– Pakirat.
Ustavil se je na pragu.
– Hočeš reči, da res odhajaš?
– Sam si mi predlagal.
– Rekel sem zato, da bi te prestrašil!
– Ni ti uspelo.
Z vrha omare je potegnila siv kovček. Star je bil, z oguljenim ročajem. Nekoč ga je kupila za devet evrov pred prvo službeno potjo. Matic se je iz njega vedno norčeval.
– S to staro šaro boš šla? – je vprašal. – Prav simbolično.
– Dober kovček je. Ne vzame ničesar odvečnega.
Vanjo je zložila dokumente, nekaj oblek, prenosnik, majhno škatlico z očetovo uro in mapo z računi. Ne tiste modre. Navadno kartonsko, z elastiko.
Matic jo je opazoval.
– Zvečer boš nazaj.
– Ne bom.
– Jutri pa.
– Tudi ne.
– Nataša, komu boš pa potrebna s temi svojimi principi?
Zaprla je zadrgo na kovčku.
– Sebi.
Bernarda je stala na hodniku in jo gledala zviška, čeprav je bila od nje nižja.
– Pametna si postala, kaj? Prav. Samo potem ne prihajaj nazaj. Matic je mehak, jaz pa te več ne spustim čez prag.
– Ne bo vam treba.
– A tako?
– Točno tako.
Nataša je zapustila stanovanje, ne da bi zaloputnila vrata. Na stopnišču je dišalo po barvi in starem prahu. Pri dvigalu je iz torbice vzela telefon in poklicala Polono, prijateljico še iz časov, ko sta delali v ateljeju.
– Polona, imaš prosto sobo?
– Imam. Kaj se je zgodilo?
– Povedala ti bom potem. Lahko pridem za kakšna dva tedna?
– Pridi.
– Plačala ti bom.
– Najprej pridi.
Čez štirideset minut je Nataša sedela v Polonini kuhinji. Prijateljica ji je nalila vroč čaj in brez besed prednjo potisnila krožnik s sirom. Brez vprašanj. Brez pomilovanja. To je bilo boljše od vsake tolažbe.
– Šest tisoč evrov? – je ponovila Polona, ko ji je Nataša vse povedala.
– Ja.
– In skoraj si že nakazala?
– Aplikacijo sem imela odprto.
Polona jo je dolgo gledala.
– Tvoj oče te je z drugega sveta prijel za roko.
Nataša je snela prstan in ga položila ob skodelico.
– Ne. Sama sem se ustavila.
Naslednji dan ji je Matic poslal prvo sporočilo: »Ne delaj neumnosti. Vrni se.«
Uro pozneje je prišlo drugo: »Mami je zaradi tebe slabo.«
Proti večeru še tretje: »Zaradi denarja si razbila družino.«
Nataša ni odgovorila. Šla je v službo, dokončala nujna naročila, po kosilu pa se odpravila v banko. Tam je šest tisoč evrov prenesla na vezani račun z omejitvijo hitrih dvigov in ukinila svoj dostop do skupnega varčevalnega računa, kamor je prej brez premisleka nalagala svojo plačo.
Potem je sedla v majhno kavarno ob oknu in odprla mapo z računi.
Slika je bila preprosta. In neprijetna.
Matic v zadnjih mesecih pri stroških skoraj ni sodeloval. Plačo je po delih nakazoval materi, vsakodnevni izdatki pa so ostajali na Natašinih ramenih.
