«Selil se boš» — je odgovorila hladno

Srce parajoče in krivično, kako otroci trpijo tiho.
Zgodbe

… presenetljivo dober tek in so bili redko bolni.

Medtem ko je Polona Mlakar dneve preživljala po ambulantah in laboratorijih, kjer je skušala Tilnu Vogrinu z dodatki železa in posebnimi dietami dvigniti hemoglobin, je medicinska sestra vsakič znova začudeno pripomnila, da imajo otroci Milene Turnšek izvide skoraj šolske.

»Gospa Mlakar,« je nekega dne zmajala z glavo, »vi kupujete drago hrano, posebne pripravke, pazite na vsako malenkost – pa se vrednosti komaj premaknejo. Tukaj pa imamo družino s petimi otroki. Živijo skoraj od navadnih testenin in poceni juh. Pa imajo vsi lica kot zrele breskve. Izvidi? Kot iz učbenika. Najbolj zdravi otroci v našem okolišu. Neverjetno, če pomislim, da je mama precej neorganizirana, oče pa večkrat pod vplivom alkohola. Na cepljenja jih moramo dobesedno loviti po stanovanju.«

Polona je zavzdihnila. »Poznam jih. Z Mileno sva hodili v isti razred. Tudi sama je odraščala v podobnih razmerah. Očitno se ji zdi, da je to povsem normalen način življenja.«

Medicinska sestra se je kislo nasmehnila. »No, vi imate priložnost opazovati že drugo generacijo.«

Poloni ni šlo v račun, kako je mogoče, da otroci, ki jedo neredno in kar je pač pri roki, skoraj nikoli ne zbolijo, so vedno razigrani in lačni kot volkovi. Tilen pa je ob najmanjšem prepihu obležal. Tisto zimo je znova pristal v bolnišnici – pljučnica, ker ga je v šoli prezeblo. Ko je nekega popoldneva stala ob oknu bolniške sobe, je njen pogled obstal na igrišču pred blokom. Tam so se, kot da mraza sploh ni, podili Milenini otroci.

Kje je bila njihova mama, ni bilo videti. Pet malčkov, starih med dvema in osmimi leti, je tekalo po zasneženem dvorišču. Oblečeni so bili v tanke jesenske jakne, nekateri brez kap, v prelahkih nogavicah. Vihar je dvigoval sneg, mraz je rezal v lica, a oni so se kepali in kričali od smeha. Drugih otrok ni bilo nikjer.

Po dveh urah je Polona komaj zadrževala nemir. Najraje bi sama stopila ven in jih nagnala domov. Ko je dojela, da jih očitno nihče ne nadzoruje, je sprejela odločitev. Doma je na hitro napolnila vrečko s sadjem in piškoti ter odšla na igrišče.

»Otroci, vas nič ne zebe?« jih je ogovorila.

»Ne,« je odvrnil najstarejši, Blaž Jazbec, Tilnov vrstnik, ki je bil presenetljivo podoben svojemu stricu – edinemu iz družine, ki se je izkopal iz revščine in si ustvaril spodoben položaj. »Mami je rekla, naj bomo zunaj, dokler nas ne pokliče. Generalko dela.«

Polona je pogledala njihove premrle roke. »Kaj pa, če je pozabila na vas? Pridem z vami do doma.«

Blaž je skomignil in pokimal. Mlajši so se nemudoma postavili za njo, kot piščanci za kokošjo.

Pred vrati stanovanja je bilo slišati glasno glasbo. Trkala je, a nihče ni odprl. Ko je previdno potisnila kljuko, so se vrata vdala. Otroci so se tiho stisnili za njen hrbet, kot da pričakujejo grajo.

»Milena? Si doma?« je poklicala v zatemnjen hodnik, kjer so okna zakrivale improvizirane zavese.

V zadnji sobi je na postelji, ob še vedno donočih zvočnikih, trdno spala Milena Turnšek.

Polona je najprej posedla otroke za mizo. »Pojdite si umit roke, nekaj sem vam prinesla.«

»Ne rabimo ničesar,« je Blaž avtomatično izrekel, kot bi imel odgovor že vnaprej pripravljen.

»Samo malo za pokušino,« je mehko vztrajala in razgrnila piškote. »Mami ne bom nič rekla.«

Stanovanje je bilo utesnjeno in zanemarjeno. V enem prostoru je stal razmajan kavč, ob njem kup starih vzmetnic. Otroških postelj ni bilo. V drugem je na postelji spala njihova mama. O kakšni generalni čistki ni bilo ne duha ne sluha.

Polona je stopila do nje in jo nežno stresla. »Milena, otroci so bili zunaj v snežnem metežu. Zakaj niso oblečeni?«

Milena je nejevoljno zamrmrala, ne da bi odprla oči. »Saj jim nič ne bo. Tudi jaz sem kot otrok tekala naokrog v gumijastih škornjih. Pa sem zrasla.«

»Res jim želiš enako?« je osuplo vprašala Polona.

Milena se je naposled privzdignila. »In kaj sploh delaš tukaj? Kdo te je prosil, da se vmešavaš? To so moji otroci.«

»Nihče me ni prosil,« je tiho odvrnila. »Samo zeblo me je zanje.«

Ko se je Milena znova zgrudila na blazino, je Polona še enkrat ošinila otroke in se z grenkim občutkom vrnila domov.

Tam je odprla Tilnovo omaro in iz nje izbrala oblačila, ki so mu bila že premajhna, a še dobro ohranjena. Stekla je še v trgovino po nekaj toplih kap in šalov. Zvečer, ko je skozi okno spet zagledala Milenine otroke na igrišču, jih je povabila k sebi.

»Ne smemo k tujcem,« je resno rekel Blaž in stopil pred mlajše.

Polona se je nasmehnila. »Saj nisem tujka. Z vašo mamo sva hodili skupaj v šolo. Povabim vas na čaj. Imam sina, tvojih let je. Morda bi se spoprijateljila.«

A ko je Tilen izvedel, kdo prihaja, se je zaprl v svojo sobo. »Ne bom se igral z njimi! So čudni. Sošolci bi se mi smejali. In nočem, da jih še kdaj pripelješ sem!«

Polono je zabolelo. Bilo jo je sram – zaradi sinovega vedenja, zaradi lastne nemoči in zaradi razlike med svetovoma, ki sta obstajala le nekaj korakov narazen.

Article continuation

Resnične Zgodbe